25. 8. 2016 – 14.30

Baby Blue Gun, Dolly Bad na Trnfestu

KUD France Prešeren, 23. 8. 2016

 

Čeprav vsako leto znova trepetamo za obstoj Kuda France Prešeren in za izvedbo Trnfesta, je slednji avgusta znova vstal od mrtvih. Festival, danes pretežno odvisen od prostovoljenja, je v tem poletju ponovno ponudil okrnjen, a pester izbor dogodkov, med katerimi se je znašel tudi torkov koncert skoraj diametralno nasprotnih si zasedb Baby Blue Gun in Dolly Bad.

Najprej sta se na odru z že več let prisotnim slide bluesovskim in romantično melanholičnim projektom Baby Blue Gun predstavila vokalistka Branka Smodiš in kitarist Dragan Tomašević. Malce starejše poslušalstvo se ju bo morebiti spomnilo že iz žanrsko podobne, a obsežnejše in posledično glasnejše zasedbe Baby Can Dance iz devetdesetih. Oba prekaljena člana zasedbe zaznamuje že vsaj dvajsetletna bluesovska kilometrina, ki se pozna na njunem nastopu v živo. Pevkin vokal, ki po barvi spominja na Carlo Togerston iz The Walkabouts, a preseneti tudi z jakostjo Janis Joplin, se popolnoma ujame z bluesovskimi prehodi kitarista.

Seveda je jasno, da žanrsko ne odkrivata tople vode in bi ju lahko uvrstili med kopico tako starih kot novih tovrstnih izvajalcev, vendar pa izpolnjujeta nezanemarljiv kriterij pri tovrstni muziki, to je občutek, ki ga predajata dalje do publike. Prav tako se zna zgoditi, da nas tovrstni projekti zdolgočasijo z repetitivnostjo, ki izhaja iz strukture samega bluesa, vendar pa glasbenika zasedbe Baby Blue Gun svojo glasbo bogatita z dodatnimi zvoki, ki jih izvabita z raznolikimi načini in jakostjo petja ter menjavami med efektiranimi zvoki in samimi kitarami. Pri nekaj komadih sta se jima na odru izmenično pridružila še dva kitarista, ki sta še dodatno zapolnila zvočno sliko. Pri Baby Blue Gun se sliši, da gre za kombinacijo kilometrine, profesionalnosti in uživancije v temu, kar počneta, saj je špil odzvenel res dobro, vsaj s komadi Little Girl, High Hopes in Runaway Blues pa sta bodisi navdušila, bodisi prijetno umirila tudi širšo publiko.

Sledila je zasedba Dolly Bad, ki jo sestavljata Andrej Bizjak na basu in trenutna gonilna sila Kuda France Prešeren in posledično Trnfesta Tomislav Vrečar aka Soma Arsen na kitari in vokalu, ki je pred leti vodil tudi spremenljiv konglomerat glasbenikov pod istim psevdonimom. V ozadju ju spremlja matrica različnih bitov, skupaj namreč ustvarjata komade v stilu trip-hopa, duba, rocka in dementnega popa, kot se opisujeta sama.

Dolly Bad sta nas napram prejšnjima glasbenikoma vse prej kot pomirila. Z izjemo tega, da gre prav tako za dvojec in da na momente podležeta kakšnim bluesovskim riffom, nimata namreč nič kaj skupnega s prejšnjo zasedbo. Če sta Baby Blue Gun delovala precej profesionalno, pa je dvojec Dolly Bad morda za koga zvenel ravno nasprotno, če ne že kar kot parodija na prejšnjo zasedbo. Kombinacija matrice, vprašljivega basa, kitare in naefektiranega vokala nikakor ne zveni kot blues, temveč bolj kot „amebast“ bluz, vendar zgolj na prvo žogo. Ob pozornem poslušanju besedil nam namreč postane jasno, da je kaotična zvočna podlaga na mestu.

Na nek način znata po strukturi komadov spomniti na band Nevemnevem, vendar znotraj občutno drugačne žanrske slike. Kritična besedila, ki so tukaj ključna, s sarkazmom zajemajo tematike o absurdnosti sveta, drogah, beguncih, denarju in še čem. Vsaj na videz naključno igranje se tako dobro zlije z naključnimi Vrečarjevimi liričnimi izpadi, ki nas ne pripeljejo do katarze, temveč do preizpraševanja o vsebini besedil ter čemu se muzike lotevati na tak način. Slednje pomeni, da njuna sporočilnost, pa če je bil to njun namen ali ne, preko kritičnih izlivov in na momente kaotičnih glasbenih vložkov vendarle deluje. Tudi če je kdo nad njima vihal nos, mu je namreč ob koncu koncerta v ušesu gotovo ostal kak ponavljajoč rezek in distorziran verz komadov Vzemi si čas, Želja in še kakšnega.

Marsikdo bi se vprašal, če je taka kombinacija dveh ne ravno sorodnih zasedb združljiva na istem odru v enem večeru, saj so nas Baby Blue Gun ljubili, Dolly Bad pa pojebali, če se poigramo z enim od Vrečarjevih besedil iz komada Soudi soudi. Vendar, po predvidljivo zgrajenem bluesu je lirično-glasbeni kaos prav dobro del. Pohvala pa velja tudi tonskemu mojstru, ki je ne glede na razlikost zasedb poskrbel za ravno pravšnjo jakost zvokov pred sicer skromnim občinstvom.

 

Avtorji del
Institucije
Kraj dogajanja

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.