BADBADNOTGOOD, KILMANJARO, ŽIGA MURKO

Kino Šiška, 3. 9. 2015 

Ko se je na četrtkov večer dan stekal h koncu, se je v Kinu Šiška dogajanje počasi začenjalo z nežnimi in idiličnimi sampli, ki so odeti v doneče base zavzeli zgornjo dvorano Kina Šiška. Žiga Murko je v svojem že dobro poznanem slogu komade s svojih zadnjih izdaj vztrajno obdeloval z najrazličnejšimi efekti in pri tem njihov tok pogosto prekinjal ter ga takoj za tem vedno znova vzpostavil. Tem nekoliko fragmentiranim vizijam toplih obmorskih krajev je mestoma dodal nežen zvok pozavne in s kratkimi in razgibanimi frazami bežno ustvarjal sproščeno in nostalgično vzdušje. A tega je vedno hitro raztreščil in s tem vizije nostalgične idile postavljal v sodoben kontekst. Njegova zanimiva fuzija hiphopa in soula z eksperimentalno jazzovsko mentaliteto je odlično otvorila večer.

Naslednji so oder zavzeli torontski Kilmanjaro, ki so s svojim razvodenelim zvokom in prav takšnimi vizualijami v kontekstu večera delovali dokaj neumestno, a so kljub temu hitro dobili pozornost sicer še vedno večinoma sedečega občinstva. Ob dveh vokalistih in dveh tolkalcih je bilo pogosto težko slediti, kdo je kaj počel, in na trenutke se je zdelo, da niti sami niso popolnoma usklajeni in prepričani v svoj nastop, a to je v tem primeru pravzaprav rodilo zares zanimive in dokaj nepredvidljive komade, pogosto infuzirane z nekakšno izmaličeno chillwavovsko estetiko. Mestoma eksotični oziroma tropski beati, ki sta jih gradila prepletajoča se tolkalca, so skupaj z odmevajočimi sinti in melanholičnimi vokali ustvarili nekoliko zmedeno in apatično vzdušje. To pa je bilo na žalost vedno znova prekinjeno z nepotrebnimi pavzami med komadi, a njihova zadržana popoidnost, sloneča na izobilju sintovskih zvokov in konfuzne perkusije, nam bo kljub temu ostala v spominu kot prijetno presenečenje. 

Po kratkem premoru se je dvorana spet začela polniti, in ko so na oder prišli BADBADNOTGOOD se je zbrana množica končno postavila na noge in toplo pozdravila torontski jazzerski podmladek. Ta se je po nekaj uvodnih besedah in pohvalah oziroma zahvalah predskupinama spustil v izredno pospešeno verzijo komada Triangle in nato ohranjal skoraj otipljivo energičnost skozi naslednje tri komade. Kljub temu se je hitro zazdelo, da trojici bobnov, basa ter klaviatur enostavno ne bo uspelo ohranjati hitrega tempa in energije skozi dobro uro nastopa in že po tretjem komadu je na oder stopil njihov četrti član, tenor saksofonist Leland Whitty. Ta je na svoj račun prišel pri komadu Confessions, nato pa skozi veliko večino koncerta bolj ali manj sledil klavirskim ali basovskim melodijam in nekoliko centraliziral oziroma usmeril siceršnji zvok zasedbe. 

Kljub jazzovskim strukturam je skozi koncert prevladovala izrazita plesnost in zasedba si enostavno ni pustila zadihati s kakšnim bolj umirjenim komadom. Morda se je na trenutke zazdelo, da skozi hitro natempiran nastop ustvarjajo nekakšen stadionski jazz, ki infuziran s hiphopom in r’n’b-jem deluje lažje dostopen. S tem so sovpadali tudi bobnarjevi komično generični, mestoma psevdofilozofski intermezzi, s katerimi je publiko nekoliko samoironično spodbujal k razumevanju širšega življenjskega konteksta, v katerem smo se vsi znašli v danem trenutku. Zdi se, da se BBNG zavedajo večinske mladosti svojega občinstva ter se temu za potrebe žura do neke mere prilagodijo, se iz tega delno norčujejo ter pri tem glasbo še vedno ohranjajo kompleksno in izrazito tehnično zahtevno. Uspeh torontske zasedbe verjetno ni le posledica njihovih izstopajočih tehničnih sposobnosti in zanimivega pristopa k pisanju komadov, temveč morda predvsem njihove odprtosti za različne aktualne glasbene smeri in vsesplošne sproščenosti.

V osnovi sicer tričlanska zasedba, opremljena še z dodatnim tenor saksofonom, je proti koncu kot posebnega gosta na oder poklicala še alt saksofonista in bili smo priča pravemu saksofonskemu dvoboju, v katerem sta ta mestoma sodelovala ter se dopolnjevala in si zlasti na koncu srdito nasprotovala v zopet nekoliko komičnem, skoraj nojzerskem zvočnem orgazmu, ki se je ponovil kar trikrat. Na koncu smo bili potešeni tako tisti, željni plesa, kot tisti, ki smo se prišli čudit njihovi vsesplošni uigranosti in jazzerskim eksploracijam, ki pridejo z njimi. GOODGOODNOTBAD.