Begnagrad - 30 let prezgodaj

Begnagrad - 30 let prezgodaj

Recenzija dogodka
Druga zasedba Begnagrada: Bogo Pečnikar, Nino de Gleria, Aleš Rendla, Bratko Bibič, Tine Žitko (tehnik), Boris Romih; Maribor, 1981 (foto: Andrej Klančar)
13. 12. 2012 - 16.00

Španski borci, 12. 12. 2012

 

Tisti, ki niso imeli priložnosti prebrati obširnega spremljevalnega besedila, ki je pospremil vabilo na dogodek »Begnagrad – 30 let prezgodaj«, so nemara pričakovali, da se bo kultna pionirska zasedba inkarnirala pred njihovimi očmi in ušesi. Oni drugi, ki smo imeli priložnost videti ta spremljevalni tekst, pa smo vedeli, da se prav izrecno ne napoveduje »revivala«, pač pa svojevrsten vpogled v ta hip aktualno glasbeno dogajanje in vrvenje, ki ga proizvajajo nekdanji člani Begnagrada.

Pravzaprav se nam po ogledu sinočnjega scenosleda v polni dvorani Španskih borcev zdi še kako prav, da so se Bratko Bibič in njegovi glasbeni tovariši odločili za takšen koncept. Obujanje že davno neobstoječe zasedbe namreč ne bi imelo smisla, še posebej zato, ker je njen duh že kmalu po razpadu leta 1983 dejansko zaživel s precej polnimi pljuči v številnih takrat novo nastalih zasedbah. Da se je ta duh zelo pretkano prebil vse do današnjih časov, pa so potrdile številne zasedbe in posamezniki, ki so se sinoči z glasbo sprehodili po odru, se dopolnjevali iz komada v komad ali pa včasih kar butnili in kot strela z jasnega presenetili publiko, saj so pretresli siceršnji smiselni tok koncerta.

Povedati hočemo, da smo, v skladu z nepredvidljivo naravo glasbe Begnagrada, dobili tudi nekaj takih utrinkov v samem sporedu. Ko je denimo na oder stopil Vlado Špindler, sicer basist v prvi zasedbi Begnagrad, je kar na harmoniki razvlekel kakih pet prisrčnih komadov, ki so zadišali po pariških kavarnicah. Ko pa je zaključeval posamične skladbe in je bilo slišati, da bo zdaj zdaj konec komada – pa še ni bilo – se je publika že oglasila s ploskanjem, ki smo ga dojeli v smislu, da mu hočejo povedati: »Saj je okej, ampak zdaj pa dosti, mi smo prišli poslušat Begnagrad.« Lahko da smo dobili napačen vtis, a če ta vtis vendarle drži, potem na tiste ploskajoče leti naš očitek, da so izkazali nerazumevanje in netoleranco, ki ju nikakor ne bi pričakovali od fenov takega benda, okoli katerega se je sukalo sinočnje dogajanje.

Kakor koli, mi menimo, da se je Špindlerjev harmonikaški in nadvse simpatičen nastop enako vpisal v ris zapuščine Begnagrad kot vsi ostali. Tudi nagovor ali napitnica Mihe Zadnikarja, ki je v dobrih 15 minutah poglobljeno orisal lokalne, zemljepisne in kulturološke silnice, ki so botrovale ustanovitvi zasedbe. Požel je nemalo odobravanja in tudi smejali smo se, kar je bilo kajpak več kot primerno za obujanje spomina na Begnagrad, ki so že tako v glasbo in glasbeno življenje vnašali prepotrebno dozo humorja.

Sam nastop se je sicer začel s kratkim kolažnim filmom, v katerem nas je nagovoril basist Nino de Gleria, ki je že med potekom filma stopil na oder. Z Borisom Romihom sta nato vsak s svojo kalimbo odzvončkljala uvod v celovečerno dogajanje. To je mestoma spominjalo na festival raznorodnih danes bivajočih novojazzovskih in obrobnih godb, na katerem smo lahko preverili kondicijo muzičistov. Ko pravimo »kondicijo«, merimo na več njenih pomenov: od tiste, na katero se najprej spomnimo in jo povezujemo s športom ali telesno aktivnostjo, do »kondicije« kot stanja ali pogojev …

Po slišanem smo z rečeno kondicijo kar zadovoljni. Večina glasbenikov, ki smo jih slišali, je že tako zelo dejavna, tako da smo slišali zgledno in s strastjo odigrano ter mestoma zelo navdihnjeno muziko. Odkrili smo tudi kaj, česar prej nismo dobro poznali. Denimo zasedbo bobnarja Aleša Rendle, ki je z novim pogledom na fusion in predvsem na s folkovskimi motivi navdahnjen jazz pokazal, kako prisotna in večslojna je lahko dediščina Begnagrada. Temu nastopu je nato sledilo tisto, kar je najbrž večina prisotnih pričakovala: oder je namreč zasedla izvirna druga zasedba Begnagrada. Resda smo slišali le dva kratka komada, a že ta dva sta dokazala in pokazala, kako prelomni so bili begnagrajski muzikantje. Še zlasti se je to slišalo v komadu Žvižgovska Urška, v katerem smo poleg naslovnega požvižgavanja slišali še navezave na Prešernovo Urško s številnimi vokalnimi in grlenimi odvodi in obvodi.

Bratko Bibič, svojevrstni spiritus movens Begnagrada in sinočnjega dogodka, se je nekako držal ob strani, kot bi želel bolj izpostaviti ostale protagoniste, kajti znano je, da so komadi Begnagrad nastajali med skupinsko igro in izmenjavo. Enako se je godilo pri nastopu Bratkovih The Madleys, že preverjene novozvočne Bratkove tvorbe, ki morda združuje še več prvin, kot je bil to slučaj pri Begnagrad. Tudi nastop Madleysov je bil kratek kot navsezadnje vsi ostali nastopi. Za slovo smo v dodatku dobili Bratkov edini komad z besedilom, Petelinje, ki se, čeprav je nastal že pred nekaj leti, imenitno poda aktualni politični in družbeni situaciji. Ob nedavnih protestih je bilo slišati pritožbe ali predloge, da bi morali na njih pripraviti še kake koncerte s seveda dogodkom primerno muziko. Predlagamo, da komad Petelinje predela vsak domači muzičist, ki da kaj nase in svojo angažiranost, ter ga širi naokoli po deželi. Prebivalcem te dežele, v kateri že mnogo let nimamo nagrad za nekonvencionalne glasbenike, pa predlagamo, da nagrado, če jo bo kdo sploh ustanovil, poimenujejo begnagrada!

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness