Bratko Bibič; Kaja Draksler + Matiss Čudars

Bratko Bibič; Kaja Draksler + Matiss Čudars

Recenzija dogodka
19. 2. 2015 - 17.30

Menza pri koritu, 18. 2. 2015

 

Včerajšnji koncert iz cikla Confine Aperto je ponovno opomenil omenjeno besedno zvezo. V organizaciji Zavoda Sploh smo imeli redko priložnost slišati Bratka Bibiča solo na harmoniki, zatem pa še dvojec Kaje Draksler in Matissa Čudarsa.

Z uvodnimi besedami Tomaža Groma, ki je Bibiča napovedal v maniri obujanja spominov iz časov, ko je le-ta velikokrat izvajal solo koncerte, je cel Bibičev nastop minil v znamenju nostalgije. Tu je pomembno izpostaviti, da le-te ne gre podcenjevati ali banalizirati. Bratko nam je nostalgijo odigral v vsej svoji razsežnosti in mnogostranskosti. Scene so se menjavale od kvazi ljudskih preko krepko disonančnih do v zvok in teksturo usmerjenih muziciranj. Kot da bi poslušali 20. stoletje v džuboksu, ki nenehno preskakuje med žanrsko in zgodovinsko različnimi glasbami. Seveda Bibiču transžanrskost ni nič tujega, prav nasprotno. Mojster mešanja raznolikih zvokov z ustaljeno glasbeno tradicijo nam je ponudil prav to. Vsi štirje komadi so se povezovali, prelivali drug v drugega, tako da nismo občutili nostalgije le zaradi določene melodike, ki je delovala otožno in starinsko, temveč tudi zaradi samih motivov, ki so se skozi skladbe pojavljali in izginjali. Predočil pa nam je tudi pojav, ko se nostalgija trdno usidra v naš vsakdan in se je nikakor ne moremo otresti. Nenehno ponavljanje motivov, ki postajajo vedno bolj nadležni, a ko ponehajo, si jih neizmerno želimo nazaj. Bibiču je uspelo nostalgijo vkomponirati v strukturo njegove glasbe in s tem je postala bistvo. Pojav, ki bi ga lahko primerjali z Bartokovo integracijo ljudske glasbe v njegov glasbeni jezik, a se moramo zavedati razlike, da je Bartok svoja dela komponiral skozi daljša obdobja časa, medtem ko je Bibič skladbe zaigral ad hoc. Sicer pa nas je skozinskoz prežet nastop s humorjem, iskrivostjo in iskrenostjo pustil hrepeneče po še.

Za kratko čik pavzo sta oder zasedla pianistka Kaja Draksler za Fender Rhodes klaviaturami in Matiss Čudars na električni kitari. Duo, ki od leta 2013 razvija specifičen zvok, se giba med komponirano in prosto improvizirano glasbo. Prav tako kot Bibič tudi onadva raziskujeta žanrsko različna glasbena obzorja. Tokrat sta nam odigrala štiri komade, ki so prehajali od jazzovsko obarvanih harmonskih postopkov, zvočno teksturno zaznamovanih improvizacij, preko meditativnih odsekov do baročno okrašenih melodij in kadenc. Opozorila sta nas, da improvizacija ni le modna muha ali stvar jazza in glasbe 21. stoletja, temveč izvira že iz časa Bacha. In v tem duhu sta bila odigrana predzadnji in delno tudi zadnji komad. Kot nekakšna sodobna umetnost improviziranega kontrapunkta, sta se Drakslerjeva in Čudars dopolnjevala, obenem pa drug drugemu puščala prostor za improvizacijo in nove ideje, ki so oblikovale tok njunega igranja. Tudi prva dva komada sta se razvijala v tesni povezavi glasbenikov. Čudars in Drakslerjeva si material podajata, ga razvijata in mu kdaj puščata prostor da odzveni, spet drugič ga prekineta in nadaljujeta drugače. Še posebej zanimivi so bili odseki, kjer sta zvok oblikovala s pomočjo teksturnih elementov, za kar je bil večinoma odgovoren Čudars. Vsekakor pa njunemu igranju pritiče globoka poglobljenost, ki s strani Drakslerjeve na trenutke spominja na osredotočenost Keitha Jarreta, z elementi Theloniousa Monka. Kaja Draksler in Matiss Čudars sta dvojec, od katerega v kratkem pričakujemo plato, ki sodeč po včerajšnjem koncertu veliko obeta.

Confine Aperto se je tako zaključil precej intrigantno in nas  pustil bedeti še pozno v noč z razmišljanji o nostalgiji in prihodnosti glasbene umetnosti.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.