Cherry Poppin' Daddies

Gala hala, 24. 9. 2014

Dobri bendi ne potrebujejo veliko časa, da pokažejo, kako dobri so v živo. Pri Cherry Poppin’ Daddies je bilo že pri prvi skladbi jasno, da gre za izkušeno, veščo, dobro uigrano, zgledno profesionalno skupino, ki ne more zgrešiti niti zavezanih oči in lahko prepriča kakršnokoli občinstvo, od alternativcev, rockerjev vseh vrst in vseh generacij do občinstva v kakšni izmed kockarnic v Nevadi.

Nekaj minut po deseti uri so koncert odprli s sinatrovsko Come Fly With Me, ki je vzpostavila vzdušje lahkotnega, zibajočega swing jazza z modernim twistom in šarmantnimi primesmi številnih pojavnih oblik rocka in sorodnih bolj sinkopiranih ritmov. Ta osemčlanska ameriška zasedba, ki premore dinamično štiričlansko pihalno sekcijo, se to jesen mudi na prvi evropski turneji po šestih letih in pri tem beleži tretji nastop v Ljubljani, kamor je prišla predstavit aktualni album White Teeth, Black Thoughts, na katerem se skozi številne priredbe klasičnih komadov vrača k svojim swingovskim koreninam, kar se pozna tudi v koncertnem repertoarju. Če po eni strani osemčlanska zasedba, ki sta jo pred petindvajsetimi leti ustanovila pevec Steve Perry in basist Dan Schmid, nima šibke točke, je bilo po drugi strani začutiti, da Cherry Poppin’ Daddies na odru Gala Hale niso bili pripravljeni potisniti onstran zanesljive koncertne izvedbe in narediti sredine ljubljanske noči za glasbeni dogodek, ki bo daleč odmeval. Perry se nenehno giblje v ritmu glasbe, kitarist uživa v prijemih južnjaške šole, kjer se ljubita rockabilly in blues, in pri tem stresa grimase v slogu bratov Alvin iz The Blasters, ritem sekcija je lepo sinhronizirana, medtem ko člani pihalne sekcije, ki jim ne zmanjka sape, ležerno menjavajo pihala. Čeprav so proti koncu dali več ognja od sebe, pa je bilo večji del koncerta slišati, da igrajo odmerjeno, kot da hranijo energijo za neko drugo priložnost, za neki drug oder, neko drugo občinstvo.

Stil Cherry POppin’ Daddies je sicer drugačen, toda njihova formula je tako rekoč enaka receptu, ki so ga v osemdesetih na svojem prvem albumu predstavili The Stray Cats. Zgodba je znana. Gre za retromoderni pristop, ki je lahko sila všečen. Gre za swing, ki so ga poživili z raznimi sorodnimi glasbenimi žanri. Svoj posel opravljajo z odliko, toda za odličen koncert ni dovolj, da bend pokaže, kako zanesljiv je, temveč mora pokazati tudi, kako zna dvigniti temperaturo v sobi.