CTM Berlin 2020

CTM Berlin 2020

Oddaja
6. 2. 2020 - 14.00

CTM Berlin 2020: Liminal; različne lokacije, Berlin, 27. 30. 1. 2020

 

Berlinski CTM je zdaj že dolga leta ustaljena institucija tako na razvejani berlinski sceni kot v polju sodobnih festivalov, ki krojijo smernice v vmesnih prostorih med sodobno umetnostjo, multimedijo, sodobno glasbo, zvočno umetnostjo, avdiovizualnim poljem in klubsko kulturo. Sam sem se ga udeležil po nekaj letih suše, na pol kot obiskovalec, na pol kot del stranske veje CTM-ja prek povezave z domačim festivalom Sonica kot članom mednarodne festivalske platforme Shape, del katere je tudi CTM ob denimo še poljskem Unsoundu in številnih drugih. CTM je bil v tovrstnih festivalskih mrežah vedno gonilna sila, velikan med manjšimi, ki je krojil smernice, distribuiral vsebine, narekoval trende, pristope in nenazadnje prek ekskluzivno iniciiranih projektov krojil vsebine, ki so nato krožile po festivalski mreži in se v zadnjem desetletju lepo umestile tudi v polje muzejev in galerij sodobne umetnosti. Pri tem ne pozabimo, da organizacija DISK, ki stoji za CTM-jem, deluje tudi kot DISK Agency, agencija, ki lastne iniciirane projekte in produkcije zastopa na trgu.

Z vidika tovrstnih mrež je participacija CTM-ja, Unsounda in Muteka v mrežah, kot sta ICAS in Shape, seveda dobrodošla pri zbiranju evropskih sredstev in zastopanju interesov tovrstne produkcije v polju evropske kulturne politike in birokracije. Po drugi strani pa to povzroča nujna neravnovesja na ravni distribucije vsebin in vodenja skupne programske politike. To pomeni, da denimo tukajšnji domači ustvarjalci in ustvarjalke, izbrani v mrežo, težko po njej tudi dejansko krožijo. In to pomeni seveda neravnovesje v budžetni zasnovi, v kateri veliki pojejo male in hkrati narekujejo trende, ki si jih mali preprosto ne morejo privoščiti. Zato Sonica in sorodni festivali tem trendom nikoli ne bodo mogli parirati. V tej luči so mi zato  občasna negodovanja na domači sceni povsem nelogična in odvečna, posledica nepoznavanja globljih mehanizmov, ki so v ozadju, in nepoznavanja razmer na trgu.

Če je CTM slednjega poganjal vrsto let, se po letošnji ediciji zdi, da je izgubil primat napram poljskemu Unsoundu, ki zadnja leta prednjači v iniciiranju ekskluzivnih projektov. Tako sta bili koncertna izvedba glasbe za serijo Chernobyl islandske čelistke in elektrofoničarke Hildur Gudnadottir in novi avdiovizualni projekt Roberta Henkeja tam že predstavljena. Po drugi strani pa očitno CTM išče nove smernice in izzive v polju sodobnih uprizoritvenih praks, v polju sodobnega plesa in performansa, kar ni tako nelogično, če vemo, da del programa festivala že vrsto let domuje v prostorih HAU-a, ene od osrednjih berlinskih institucij za tovrstne umetniške prakse. Letošnje programsko vodilo se glasi liminal, ambivalenten, nestanoviten prostor liminalnega, prostor prehajanja med sodobno fluidnostjo digitalnega miljeja in multikulturno hibridizacijo, vstopanje v polje ritualnega, v prostor nedefinirane porajajoče se prihodnosti in zamegljene, dekonstruirane preteklosti. V tej spet široki programski zasnovi so ta načela odmevala v kar nekaj videnih nastopih. 

Ti so se odvijali v utečenih prostorih CTM-ja, v tehno trdnjavi Berghain, ki jo CTM predrugači, naseli z drugimi vsebinami in obiskovalci, ki se z običajno klientelo Berghaina pomešajo zgolj v četrtek in petek, ko se odpre tudi Panorama bar in ko program v večji meri sestavljajo tudi didžej seti oziroma live acti, med katerimi sta letos nastopila tudi denimo Andy Stott in Squarepusher. Glavnina vsebin v Berghainu se kljub žanrski raznolikosti napaja v sodobni elektroniki, v že malo utrujajočem in enoličnem polju tresoče prisotnosti brnečih nizkih frekvenc, idealnih za tamkajšnji sound system, a že kar klišejskih. Slišali smo jih denimo v surovih dromljanjih  grškega dvojca MMMD, včasih Mohammad, ki skozi predelan bas, elektroniko, posnetke in surov, hrapav zven električnega violončela ustvarja sodoben ritual, ki se zvensko napaja v preteklosti ljudskih godb iz regije in v sodobnih zvenskih fenomenih intermodulacije, svojstvene distorzije frekvenčnega spektra. Dvojec, oblečen v črne halje, sledi liniji sorodnih zasedb kakršna je Sunn O))), vendar namesto kontinuiranega zamaknjenega, zvočno omniprezentnega drona raje kroji krajše pesemske forme, skozi katere raziskuje subbasovske frekvence. Žal pa je to tudi malce preveč prekinjalo sam tok koncerta, da bi te zares posrkalo vase.

Sodobna ritualnost je močno resonirala tudi v glasbi indonezijskega dvojca Raja Kirik, ki v konfiguracijo elektronske glasbe vpenja tolkalske tradicije iz regije in jih pelje v  opojen, hrupen ritual, v katerem odzvanjata mladost in vitalnost sodobnih regionalnih hrupnih in eksperimentalnih scen v aziji, ki jih v zadnjih letih festival intenzivneje prezentira. Dvojec vstopa v hrapavo, mestoma surovo zvočnost, ki je svojstveno značilna za tamkajšnjo sceno. V polju med sodobno elektroniko, dark waveom in industrialom se pozicionira izvajalka Dis Fig, performerka, didžejka in producentka Felicia Chan, ki v svojem nastopu ustvari kontrastno emocionalno polje, ki niha med eteriko, skrajno zvočno nasičenostjo in ekspresivnim vokalom, ki vedno kulminira v klimaksu skrajno emotivnega krika. Če za trenutek ostanemo v polju krika, omenimo enega najbolj zanimivih aktov festivala, nastop nigerijskega dvojca Duma, dvojca, ki je tik pred izdajo plošče pri znani založbi in festivalu Nyege Nyege iz Ugande, s katerim CTM že nekaj let tvori plodno navezo. Dvojec posega po razsekanih, distorziranih, hrupnih in agresivnih elektronskih zvokih, ki jih vpne v skrajno agresiven in energičen nastop, zabeljen z grindcore mona vokalizacijo. Jap, elektronski grindcore nojzič iz Nigerije, suverena obratna apropriacija, ki buta in bo nedvomno v naslednjih mesecih zatresla neodvisno sceno.

CTM je znan po tem, da stoji za svojimi izvajalci, in eden takih je tudi ameriško-britanski dvojec Emptyset, ki je tokrat predstavil svoj zadnji projekt Blossoms, projekt, v katerem je dvojec svojo značilno zvočno resonanco šuma, različnih frekvenc in basovskih tresenj še intenzivneje izpel iz polja lastne kontrole. Če sta Purgas in Ginzberg to v preteklosti počela prek resonance in zvočenja prostora ter prek pošiljanja in lovljenja signala iz atmosfere, sta tokrat svojo glasbo kot plaz informacij vpela v programsko okolje umetne inteligence in s tem konceptualno močno razprla svoje ustvarjanje, po lastnih besedah vstopila v faustovski pakt in potešila svojo lastno hudičevo radovednost, obenem pa izpostavila ustvarjalna, estetska ter etična vprašanja. V živo AI razplasti, razgradi in dekonstruira znane elemente njune glasbe in jih spusti v fluiden, spreminjajoč se tok, ki oscilira med amorfno gmoto, nedefinirano zvočno župo ter bolj izrazitimi kosi. Kakšna sta v živo proces in ravnovesje med AI-jem in njunim doprinosom k celostni zvočni podobi, pa je v oblaku dima, stroboskopskih trzljajev in berghainovske temine ostala skrivnost.

Eno izmed novejših prizorišč festivala je prostor muzeja za sodobno umetnost Hamburger Bahnhof Museum, ki od lani v svoji osrednji hali, gromozanski bivši železniški postaji, gosti zvočno instalacijo turškega glasbenika in zvočnega umetnika Cevdeta Ereka, svojevrstno zvočno-prostorsko skulpturo, ki v obliki posnema oltar, v osnovi pa gre za gromozanski in impresiven sound system, ki prši zvok po prostoru. V ta zvočni prostor so vstopili berlinski elektroakustični trio Contagious, trobentačica in elektrofoničarka Sabine Ercklentz, Andrea Neumann iz notranjosti klavirja, s predmeti in elektroniko ter Mieko Suzuki z gramofoni in elektroniko. Trio je sicer lani nastopil tudi pod okriljem festivala Mesto žensk v Ljubljani. Ercklentz in Neumann sta veteranki berlinske elektroakustične improvizatorske scene, Suzuki pa je prisotna na posttehno in postklubski sceni kot didžejka in elektrofoničarka, ki se v zadnjih letih povezuje z ekipo Raster, torej z bivšo ekipo zdaj razpadlega kolektiva in založbe Raster-Noton. Trio v svojem izrazu polje improvizacije veže skupaj z elementi dekonstruirane klubske glasbe in hrupnejših elektronskih praks. Ponudile so nam formacije dueta, solo nastopa in tria, ki so se z različno zvočno gostoto, okleščeno ritmičnostjo ter slojevitimi zvočnimi barvami na različne načine vpenjali in odzvanjali v prostor. Ta je ponujal večplastno, nestatično izkušnjo, ki pa kljub temu ni zazvenela in zašumela v povsem optimalnih okoliščinah. 

V tradicionalnem AV programu je letos izstopil novi projekt festivalskega veterana Roberta Henkeja, ki je s CBM 8032 AV ustvaril konceptualno močan geekovsko-programersko-artističen avdiovizualni performans, ki prek omejene tehnologije preteklosti, starih Commodorjevih računalnikov, suvereno vstopi v sodobno avdiovizualno polje. Projekt je razdeljen na bazične slikovne elemente v monokromatskem in low-res črno-zelenem vizualnem planu, ki nato skozi ustaljene korelacije med zvokom in sliko vstopa v prav tako ustaljene zvočno-vizualne podobe abstrakcij, linij in likov, generiranih prek raztelešenega pulza, zvočnih barv, dromljanj in občasnih melodij. Zvok se odslikava v polju sodobnosti in vintage digitalne preteklosti, kot celota pa v primerjavi z že rahlo upehano sodobno digitalno AV produkcijo ravno zato deluje sveže.

Avdiovizualna zgodba se je delno skušala raztelesiti v prostorih Rundfunka, kjer domuje Monom Sound, organizacija, ki je zasnovala impresiven in svojstven 4D sound system, sistem na sledi tradiciji elektroakustične glasbe ter konkretne glasbe v polju akuzmatičnosti zvoka, v katerega je letos umestila program, poimenovan Sonic Cinema in 4D Sound. V njem so skozi impresivno prostorjenje zvoka skušali na različne načine pronicati v filmsko narativo brez vizualne komponente ter razpirati okoljevarstvena vprašanja. V enem programskem sklopu je sodelovala tudi domača multimedijska in zvočna umetnica Robertina Šebjanič, ki je skupaj z Williamom Russllom zasnovala skladbo Lost Space: Oceans. V njej je uporabila svoje podmorske posnetke iz projekta Aquatocene in jih efektivno razprostrla v večdimenzionalen zvočni prostor, v katerem zvok dobi globino, višino, različne notranje relacije in s tem povsem novo narativo. Slednjo na podlagi poslušanja dela Lost Space: Rainforest, posnetega v tropskem pragozdu, mojim ušesom malce skvari doprinos tandema FLORA in LUM, ki v polje terenskih posnetkov vtre melodijo, glasbene momente, ki preveč sledijo ustaljeni narativi filmske glasbe. S tem namesto, da bi skušal tvoriti novo formo, prej pristane na svojstveno zvočno ponovitev ustaljenih avdiovizualnih pripovedi ter njihovih ustaljenih narativ in postopkov.

Ustaljene narative so navkljub spoju svežih ustvarjalcev in ustvarjalk ob kopici starih znancev in znank tiste, ki so rahlo pestile letošnji CTM, ki tem očem in ušesom ni zares ponudil nobenega presežnega momenta. Navkljub temu pa odmeva CTM-ja ne gre zanemariti, saj se je njegova logika delovanja tudi na sami razvejani berlinski sceni vpela v marsikak drug festival ali siceršnje polje sodobne umetnosti, ki ponuja drugačne, le deloma sorodne vsebine. Naj pri tem omenimo zgolj festival sodobne glasbe MaerzMusik, ki se bliža v mesecu marcu. Obenem se vtiskuje tudi v vzporedno berlinsko produkcijo, nevezano na sam festival, ki šumi in pulzira ob njem. In vmes ponuja občasne otoke normalnosti izven vzburjenja in hajpa, ki vlada na samem festivalu. Tja sem občasno pobegnil, a o tem kdaj drugič in drugje …

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.