Defonija: Marc Ribot - s sovjetskim nemim filmom Aelita

Defonija: Marc Ribot - s sovjetskim nemim filmom Aelita

Recenzija dogodka
9. 11. 2018 - 14:30

* na sliki: Marc Ribot iz Odese
Klub Gromka, Ljubljana, 7. 11. 2018

 

Marc Ribot se je v preteklosti že večkrat lotil komponiranja glasbe za (predvsem) nemi film. Med nekaj naslovi v igri za tokratni ljubljanski nastop se je recimo pojavil tudi The Kid oziroma Deček Charlieja Chaplina, a je zaradi določenih prepovedi obveljala druga izbira – ki jo celo z vidika kinotečno informirane publike še vedno lahko označimo za nekoliko obskurno. Marc je glasbo za rusko znanstvenofantastično uspešnico iz časa vpeljave Leninove nove ekonomske politike po naročilu pripravil pred dobrima dvema desetletjema za bend. Precej bolj sveža in nedavna je priredba tega dela za solo kitaro oziroma prehod od kompozicije za zasedbo h kompoziciji za solista, kar je lepo obetalo, tak prehod ne bi smel predstavljati težav.

Film Aelita, z včasih dodanim podnaslovom Kraljica Marsa, se je v zgodovino filma vpisal kot prvi znanstvenofantastični film, čeprav po svoje to ni – ves zaplet z naslovno junakinjo in revolucijo marsovskih sovjetov je le plod sanjarije glavnega junaka. Sam film naj bi sicer ponesel veličino sovjetske kinematografije na Zahod. Posledica takšnih spektakularnih načrtov je znamenita kubistična kostumografija, Ribotu pa je nekaj težav predstavljala predvsem množica podzgodb, ki prepletajo elemente ljubezenske melodrame, detektivke in revolucije, ki v eni od verzij filma nanesejo skupaj kar 111 minut materiala. Strunar ga je v priredbi zbil na polovico te dolžine, organizator pa je v zameno izprosil slabe pol ure uvodnega dela, kar pravzaprav ni predstavljalo resnega reza s kinoušesno izkušnjo.

Ribotov uvod je bil namreč že neke vrste pripoved, z osnovo ritmičnega poudarka in takti preskakujočih fraz zakoreninjenih v občutju bluesa, ki ga je strunar najprej razgrnil, nato pa distorzirano masakriral in skozi stranske zvočne izhode maličil oziroma le po svoje interpretiral. Z nekakšno zvezno lahkotnostjo se je igra potem nadaljevala v filmski del, v katerem je vztrajala brez prekinitev, pa tudi brez pretiranih dilem glede razmerja med glasbenim in filmskim materialom. Ribot je tu sicer nastopil kot dvakratni interpret, najprej skozi izbor močno skrajšane inačice filma, natop pa seveda še z zvočnim delom. S precej logičnimi in izredno natančnimi, pa vseeno lahkotnimi prijemi je v tem obdržal mero stalne prisotnosti in nevsiljivosti. Z obrtniškega vidika so si teme sledile skladno s sliko, ne toliko v suhoparno melodičnem pomenu, temveč z jasnimi asociacijami, ki prizore na Marsu barvajo z reverbom, prizore revolucionarnih bitk ter simbolov pa z ustrezno prisotnostjo revolucionarnih tem.

Filmski izbor je omogočil precej ironičnih navezav; po eni strani okleščena verzija še vedno ni povsem poenostavila razmerja med kolektivno simboliko in ljubezenskimi zapleti, po drugi pa je neizbežno poskrbela za kako drobno nekonsistentnost. Enostavna pripoved torej govori o padcu aristokratskega suženjskega režima na Marsu, ki ga sproži skrivnost zemeljskega poljuba, nekakšen zametek seksualne revolucije. A padec režima, ki je prikazan predvsem skozi spektakelske simbole herojskega železarja in seveda navdihujoče marsovske kostume, nastopa le kot nadomestna sanjarija z ne najbolj jasno vlogo. Ta glavnega junaka Losa trga od napornega vsakdana izgradnje socialistične države sovjetov ter zasebnega življenja, ki mu povzroča tako realne kot fantazijske zaplete.

Ob tem si je Marc privoščil še dodatna, glasbena distanciranja. Če občasna uporaba Internacionale in Bandiere Rosse ni mogla ohraniti prizvoka resnosti, se je zadeve na podoben način skozi disonanco in distorzijo lotila tudi Ribotova interpretacija. Po drugi strani so začetni obrtniški posegi, v kontrastu ruske teme in marsovskega pačenja zvoka, hitro padli drug v drugega, se premešali in le ohlapno izrisovali vstope različnih filmskih svetov. Po tretji strani pa je določene prizore brezšivno pospremil tudi element ameriške glasbene tradicije, pri čemer si je strunar vzel vso svobodo, jo uglasil z montažnimi rezi in film prej kot celoto opremil po fragmentih in z distance.

Ravno v takšnem razponu izkušnje smo preteklo sredo lahko v polni meri prisostvovali odličnemu muziciranju, ki je bilo za postavljene standarde sicer nekako pričakovano, a tudi izpeljano v navidezni enostavnosti. Po drugi strani pa je Marc dialog s filmom ohranil kot filmski skladatelj, a tudi kot interpret, ki si privošči sicer močno okleščen material še vedno povezati z lastno vpeljavo različnih tradicij, ki mu omogočajo, da komentar nekega revolucionarnega obdobja združi s komentarjem precej baročnega izdelka filmske vizije Jakova Protazanova.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.