Defonija za 25-letnico AKC Metelkova mesto!

Defonija za 25-letnico AKC Metelkova mesto!

Recenzija dogodka
13. 9. 2018 - 17:30

Klub Gromka, 10. 9. 2018

 

Čas teče in nič ne reče - in starejši kot smo, hitreje mineva. Kakšne grozne misli za pred spanje so to? Čas je, kot je, in mi ga dojemamo, kot ga, tudi naše iluzije okoli časa imajo svoje čare, eden takšnih je recimo fin programski sklop kakšnega kluba ob neokroglem, a vendar specifičnem številu seštevka preštetih časovnih enot. V našem primeru gre za 25-letnico naše preljube Metelkove v klubu Gromka, ki je na to priložnost pripravil prav poseben program za ves pretekli vikend, s katerim je neizmerno ugajal, hkrati pa tudi opominjal, da 25 let aktivnega delovanja takšnega kluba ni samoumevno.

Praznični sklop se je zaključil v ponedeljek in to z ničemer drugim, kakor z omiljeno Defonijo! Za to priložnost so v goste prišli duo Eugene Chadbourne in Schroeder, kvartet Massimo De Mattia Suonomadre, v katerem je nastopil tudi Zlatko Kaučič, ki letos praznuje okroglo, 40. obletnico svojega umetniškega delovanja, na koncu pa še duo zvezdnikov Massima Pupilla iz zasedbe Zu in Tonyja Bucka iz tria The Necks.

Koncertno rajanje se je pričelo točno ob uri, ko se je pred petindvajsetimi leti pričela zasedba metelkovskih prostorov - okoli petnajst minut čez deveto zvečer. Simpatična možakarja, legendarni kitarist Eugene Chadbourne in bobnar Schroeder, sta bila tista, ki sta oder zavzela prva, kar je imelo glede na končni celovečerni izkupiček kar precej smisla. Besedi, s katerima bi lahko opisali njuno prezenco na odru, sta definitivno igrivost in lahkotnost, način, kako sta nastopala - skoraj povsem klovnovsko - pa je pripomogel k popolnemu pričetku nečesa, čemur so odprte še vse poti. Dinamika nastopa Chadbourna in Schroederja je bila izredno zanimiva, koncert se je vil od na videz najpreprostejših melodij in besedil, torej pesmic, do vesolja instrumentalnih vložkov, ki kar naenkrat sami po sebi niso več smešni. Njun nastop je bil audio-vizualni dokaz, da pod šalami vedno stoji veliko resnične resnosti. Šala je torej zgolj v funkciji blažilca, tistega, ki omili resnico v ozadju in tako je bil sestavljen tudi njun nastop, za smešnimi pesmicami se je skrivala cela zakladnica premišljenih improvizatorskih elementov in prijemov, ki so si poslušalca dokončno ovili okoli prsta.

Naslednji so na oder stopili Massimo De Mattia, ki je preprijemal vse od pikola do altovske in basovske flavte, Luigi Vitale z vibrafonom in balafonom, Giorgio Pacorig za Fender Rhodes klaviaturami ter nenazadnje Zlatko Kaučič za bobni. Čeravno je delovalo, da se na odru obeta gužva, je bil njihov nastop dokaz o nasprotnem. Včasih, ko skupaj nastopa več izjemnih posameznikov, se zgodi, da je kar naenkrat njihov zvok prenasičen, a v tem primeru temu ni bilo tako. Kljub temu da bi prav vsak izmed njih lahko prevzel pobudo in odvodil muziko po svoje, so si zrelo podajali mesto pod žarometi oziroma prostor za solaže. Glede na predhodna nastopajoča so delovali nekoliko resneje, a nič za to, saj so zabavnost dogodka zadržali na drugačen način, s čudovitim dopolnjevanjem eden drugega ter posamičnimi improvizatorskimi elementi, denimo plastično vrečko čez glavo, ki je spustila poseben zvok, ko je Zlatko vanjo pihnil. Muzika je zaradi dobre dinamike izpadla bogato in raznovrstno, kakor bi ob Kaučičevi 40. obletnici delovanja tudi želeli.

Na koncu je oder čakal le še na Massima Pupilla, basista zasedbe Zu, in Tonyja Bucka, bobnarja The Necks. Massimo si je za ta nastop uredil konkretno površino, polno napravic oziroma kitarskih efektov, s katerimi je friziral zvok svojega basa, medtem ko je Buck sedel za bobni in delal tisto, v čemer je eden boljših – bobnal. Začelo se je tiho, počasi, počasi se je oblikovala ta njuna skupna zvočna kulisa v nekaj bolj dinamičnega. Tokrat se muzika ni do konca razigrala, vsaj ne s strani Massima, riffom tu ni uspelo preživeti, bog drona jih je enostavno pogoltnil vase. Asociacije so šle v smeri milih jutranjih zarij, ki so se čutno preobražale v sunkovite potrese in tek po širnih planjavah Sibirije v snežnem metežu. Čudovit nastop je imel le eno pomanjkljivost, predolgo je trajal. Glede na dinamiko, kako se je počasi stopnjeval do vrhunca in nato počasi umiral, bi izpadlo lepše zaokroženo, če bi ga pustili umreti, in ne, kot sta storila Pupillo in Buck, ko sta ga šla oživljat. Zakaj? Ker je potem nastop rabil in rabil in rabil še goro časa, preden je zares dokončno umrl, in čakanje na smrt je vselej le dodaten stres. Massimo Pupillo in Tony Buck pa sta izpadla kakor otroka, ki se ne zmoreta ločiti od svojih igračk ...

Ah, ampak koncerti so v celoti izpadli prav fajn, mogoče bi bilo celo preveč idealno, ako bi Massimo in Tony zaključila svoj nastop, ko bi mi to pričakovali. Saj se vendar nahajamo na področju stalnega eksperimenta in improvizacije, ničesar ne bi smeli znati predvideti, to je to, kar v nas sploh zbuja zanimanje, mar ne?

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.