Deicide v Ljubljani

Deicide v Ljubljani

Recenzija dogodka
16. 12. 2014 - 16.00

Gala hala, 15. 12. 2014

 

Na dan, ko tudi v decembru večina Slovencev prejme plačo oziroma plača položnice, in zgolj deset dni pred drugim najbolj krščanskim praznikom v letu, božičem, je Ljubljano obiskala death metal zasedba, ki hodi nečisto pot peklenskega gospodarja že od poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Torej, obiskali so nas Deicide. To je bil njihov tretji obisk prestolnice v zadnjih osemnajstih letih, a zato nič manj smrtonosen.

Koncert so odprli italijanski Sawthis, ki so tipičen primer benda, ki na turnejo pride prek vez in z veliko denarja. Namreč, s floridskimi Satanovimi otroci Sawthis niso imeli čisto nič skupnega. Njihova glasba je moderen zagruvan thrash metal, njihov odrski nastop je tako skoreografiran, da bi človek pomislil, da gleda ''talent show'' in ne metal nastopa, vse skupaj pa je tako neizvirno, polno glasbenih, govorniških in vokalnih klišejev, da je joj! Saj obvladajo svoje inštrumente in očitno je, da v svojem delu več kot uživajo, a ko imate pred seboj folk, ki je odraščal ob platah, kot so Legion od Deicide, Blessed Are The Sick od Morbid Angel ali pa Spiritual Healing od Death, pač ne pričakujte, da bo šlo vse fajn in da vam bo publika jedla iz rok. No, določeni segmenti publike so Italijanom dali vedeti, da njihov trud le ni zaman, a vseeno se je zdelo, da prav Sawthis ne štekajo, da so se pač znašli na popolnoma neustreznem in napačnem teritoriju.

To sliko so izboljšali francoski death black metalci Svart Crown, ki promovirajo svoj zadnji izdelek Profane, ki je izšel že lani. Kvartet, ki se je zadnja leta uveljavil povsod po Evropi, je oder zasedel samozavestno in že od prvega komada dalje ljudi pognal v svojevrsten peklenski trans. Namreč, Svart Crown gradijo na izročilu, ki ga (tako tekstovno kot po izvedbi) vokalno izražajo poljski Behemoth in ki ga glasbeno ves čas izpopolnjujejo Morbid Angel, Immolation in recimo Hate. Tako smo dobili udaren, razgiban nastop, ki je zadovoljil predvsem tiste, ki uživajo v precej neortodoksnih riffih in nenavadnih strukturah zvočne dinamike, a ki je sčasoma vseeno zvenel malce ponavljajoče. Kljub temu so ekipo dodobra ogreli za prihod strica Glena Bentona in njegove ekipe, sami pa so seveda več kot vredni nadaljnjega raziskovanja in pozornosti s strani fanatičnih poslušalcev ekstremne glasbe.

Deicide bodo kmalu zaključili evropsko turnejo, v sklopu katere promovirajo letos izdan album In The Minds Of Evil. Temu primerno so basist/kruljač/kričač Glen Benton, bobnar Steve Asheim ter kitarista Jack Owen in Kevin Quirion koncert odprli z naslovnim komadom nove plate in ponudili še nekaj aktualnih sladkišev, a ve se, da je raja, ki je v večini primerov štela več kot 30 let in se je v Galo pripeljala tudi iz Avstrije in Hrvaške, hotela stare klasike.

Ki jih je tudi dobila. Bend je tako serviral večino jeklenih hitov, kot so Once Upon The Cross, Sacrificial Suicide, Dead By Dawn, When Satan Rules His World ipd., ob katerih je folk norel, se drl od navdušenja in skušal preglasiti peklenski vokal možakarja, ki je že od srede devetdesetih znan po svojih, včasih resda neumnih izjavah in predvsem nekonformističnem odnosu do vere, Cerkve, vernikov ali metal glasbe nasploh. Benton in ekipa so ponudili vrhunsko odigrano setlisto, pa čeprav ne bi bilo švoh, če bi v sam nastop dali kakšen kanček energije več. A na koncu koncev, od več kot štirideset let starih veteranov scene ne morete pričakovati, da bodo skakali po odru in se nenehno drli ''Hej! Hej! Hej!'' ali pa se obnašali, kot da bodo pretepli pol sveta zgolj s pogledom. Pač, Benton pride na oder in folk mu jé iz rok. 

Poleg manjka energije mogoče ne bi bilo slabo, če bi tonski mojster malce popravil zvočno podobo, kjer je dominiral neverjetno močan in še vedno svež Bentonov vokal. Na račun tega se je občasno izgubil res zelo zanimivo igran boben ali pa kakšna solaža, a zdi se, da to ljudi niti ni toliko motilo. Zvok je bil mogoče tišji, mogoče tudi na trenutke nerazločen, a to intenzitete koncerta ni zmanjšalo. Po več kot dobri uri materiala in dobrih 17 komadih so – tako kot so prišli, torej brezkompromisno – Deicide zapustili oder.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness