Enzo Fabiani Quartet, Boris Kovač New Ritual Quartet

Enzo Fabiani Quartet, Boris Kovač New Ritual Quartet

Recenzija dogodka
Enzo Fabiani Quartet in Boris Kovač (foto: Nada Žgank)
6. 4. 2018 - 17.30

* foto: Nada Žgank (na fotografiji Boris Kovač in Enzo Fabiani Quartet)
Klub Cankarjevega Doma, 3. 4. 2018

 

Vojvodinskega saksofonista in predvsem skladatelja Borisa Kovača smo pri nas spremljali od samih začetkov njegovega delovanja, saj je nastopil že na prvi Drugi godbi leta 1985, leto pred svojim prvim diskografskim izidom. Na tem nastopu, pa tudi na kakšnem od naslednjih, je glasbo vpenjal v multimedijsko izkušnjo, saj so jo spremljale diaprojekcije, videi in ples. Na samem začetku delovanja je Kovač zasnoval svoj projekt Ritual Nova, s katerim je raziskoval konceptualno dodelano in izvajalsko premišljeno izpeljano združitev nove klasike in prvin tradicionalnih godb. Pri slednjih se je največ loteval domače Panonije in širše Balkana, ne smemo pa pozabiti na njegovo samosvojo pustolovščino s tangom, ki ga je spet tako konceptualno kot muzikalno vpel v balkansko občutenje sveta. Naj spomnimo, bolj kot glasbena forma je bil zanj tango ideološki okvir, s katerim je kljub razigranosti in celo plesnosti godbe skozi zvoke premišljeval o zadnjih rečeh, zadnjem plesu in apokalipsi.

Frazo zadnji ples najdemo že v podnaslovu njegovega albuma iz leta 1996 Play on String, ki se glasi Music for Last Dinner. Gre za skladbe za godalni kvartet, ki jih je zložil, ko se je v času balkanskih morij zatekel v Slovenijo, kjer je veliko sodeloval z našimi glasbeniki in še zlasti s plesalcem Iztokom Kovačem oziroma njegovo druščino En-Knap. Glasbo z omenjenega albuma je napisal prav za plesno predstavo omenjene plesne skupine nalovljeno Struna in Želo – prvi dotik. Tako na albumu kot v predstavi je Kovačevo glasbo igral Enzo Fabiani Quartet. Ob bližajočem se praznovanju 25-letnice En-Knapa se je ta kvartet priložnostno spet zbral z namenom, da znova odigra skladbe z albuma, seveda pa je bila edina logična izbira, da na isti koncert v Klubu Cankarjevega doma povabijo še avtorja glasbe Borisa Kovača. Ali pa je bilo obratno, kar sedaj niti ni pomembno … Boris Kovač se je pri nas prvič predstavil z novim kvartetom, ki se z imenom Boris Kovač New Ritual Quartet jasno referira na njegovo začetno obdobje, ko je sredi 80. let prejšnjega stoletja objavil albuma Ritual Nova in Ritual Nova II.

Na večeru se je že pred začetkom dvojnega koncerta v zraku čutila neke vrste slovesnost ali vsaj pričakovanja le-te. Klub so poleg ljubiteljev ustvarjanja Borisa Kovača zapolnili predstavniki plesne in gledališke srenje, kar je dogodku nemara dodalo pomemben družabni vidik, ki na podobnih koncertih, pa ne samo v Klubu Cankarjevega doma, pogosto umanjka. Glavni gost večera, torej skladatelj, se je takoj na začetku pojavil na odru skupaj z našim kvartetom in orisal družbeno in umetniško okolje časa, v katerem so skladbe nastale. S kvartetom je nato tudi zaigral en komad, tako kot na promociji albuma Play on String v ljubljanski Kapelici pred več kot 20 leti, s to razliko, da je takrat nastopil v sklepnem komadu, tokrat pa v uvodnem. Takrat smo, če vašemu recenzentu spomin še služi, slišali »balkanski tango«, sedaj pa krajšo novo skladbo, ki je služila kot odlična vaba za tisto, kar je sledilo na obeh koncertih.

Našemu kvartetu se ni niti najmanj poznalo, da so za njim leta nedelovanja, oziroma, da se je znova zbral po dolgem času. Skladbe, katerih večina v naslovu nosi besedo quasiQuasi Tango, Quasi Waltz in podobno –, je četverica odigrala s suverenostjo in posvečenostjo. Takšno asociativno poimenovanje skladb, kakršno je za Kovača tipično, je namigovalo na razrahljano formo, na nekaj, kar skoraj je ali pa teži k temu, da nekaj je ali postane, a je na poti do tja venomer in nujno še kaj drugega … Stroge klasične forme so se, kot je pri Kovaču navada, voljno upogibale pred vdorom neklasičnih prvin. Te so prek veščih izmenjav vihravih solističnih partov in rezke, prizemljene spremljave skladbam dajale nadih lahkotnosti, ležernosti, ki je mehčal splošno bolj kot ne zloveščo atmosfero glasbe. Rahljanje temačnosti so mestoma razbili mladi plesalci s svojimi hipnimi intervencijami pred odrom.

Plesalci se niso pojavili v drugem delu koncerta, a po svoje to niti ni bilo potrebno, saj so Kovač in njegov kvartet s svojimi glasbili odplesali izjemno sugestivno glasbo, ki je - ne le v naših prostorih - povsem enkratna, čeprav so njeni vplivi ali viri še kako jasni. V napovedi je bilo navedeno, da bodo igrali skladbe z zadnjega albuma The Path iz leta 2016, a smo k sreči dobili širši pregled Kovačevega ustvarjanja, saj so igrali tudi starejše skladbe. Kovač je občasno napovedoval skladbe ali pa po pravkar odigranem delu povedal, za kaj je šlo pri tej skladbi. Tako je denimo potrdil naše ugotovitve, da so sredi pravkar slišane letargične skladbe upičili izlet v bećarac, torej v žurerski, svatbeni ples, ki ga poznamo tako iz Vojvodine kot Slavonije. Večinoma zelo umirjene, kontemplativne skladbe, ki so kot narejene za ustvarjalno sanjarjenje ali slikanje filmskih pokrajin, kakršne se vrtijo v poslušalčevih mislih, je kvartet še nekajkrat prekinil z vdorom popolnoma drugačnih zvočenj.

Tako so nas ne le enkrat predramili ostri freejazzovski vpadi, odigrani tako silovito, da smo imeli vtis, kot bi se nahajali sredi koncerta na Defoniji. Drugič smo se spet ujeli v zračne, razpotegnjene eterične skladbe, ki z zvokom slikajo samosvojo, od drugih vplivov neodvisno pokrajino. Kvartet je bil kljub temu, da je v njem Kovač zbral mlajše glasbenike, med svojega svojega sina Lava za bobni, izjemno uigran. Razumejo se brez namigov ali pogledov. Skladbe so po potrebi promptno intenzivirali ali utišali ter harmonsko in ritmično barvali zdaj lirično, zdaj bolj utesnjeno ozadje za Kovačeve vznesene solistične parte, ki so se v hipu lahko vzdignili od komaj slišnih zasanjanih in počasi se razpletajočih melodij do prodornih vrtoglavih piskov.

Bil je krasen, intenziven večer nove muzike, take, ki se izmika enoznačnim oznakam in zaprašenim predalom, namesto tega pa raje živi svoje življenje v neposrednem kontaktu tako med samimi muzičisti kot med njimi ter hvaležnim in razumevajočim poslušalstvom. Bila je glasba za zadnji tango, za zadnji ples … kajti, kot je povedal sam Boris Kovač, vsak ples je zadnji …

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.