Festival kreativne in improvizirane glasbe Brda Contemporary Music Festival

Festival kreativne in improvizirane glasbe Brda Contemporary Music Festival

Recenzija dogodka
21. 9. 2019 - 14.10

12.–14. 9. 2019, Hiša kulture, Šmartno

 

V Goriških brdih v Šmartnem je Hiša kulture ponovno gostila festival kreativne in improvizirane glasbe Brda Contemporary Music Festival, ki se je tokrat od leta 2011 dalje odvil že devetič. V smislu obiska ne gre za megalomanski festival, je pa megalomanski v ponudbi domačih in tujih ustvarjalcev, piko na i pa v smislu ambienta prispeva tudi idilično okolje srednjeveške vasice Šmartno. Čeprav je festival skozi leta ostal brez nekaterih pomembnih virov financiranja, je izveden zelo kvalitetno, ter, kar je najpomembneje – zaznamujeta ga programska raznolikost in izvirnost. Na različnih prizoriščih se je v treh dneh zvrstilo več kot dvajset glasbenikov in drugih umetnikov, kot vsako leto pa so med nastopajočimi velik delež predstavljali domači umetniki ter gostje iz Italije. Glede na samo umeščenost festivala v bližini meje in njegov glavni namen, ki je ustvarjanje ter povezovanje kulture glasbe na področju med Italijo in Slovenijo, je to pravzaprav edino primerno.

Na samih koncertih smo bili priče tako rednim zasedbam kot tudi kombinacijam, ki jih je za enkratno priložnost sestavil kurator festivala Zlatko Kaučič, ter seveda solo nastopom. Čeprav je bil glavni poudarek na glasbi, sta festival prijetno obarvali tudi komponenti plesa in poezije ter občasne video projekcije, ki sta jih izvajala vizualni umetnik in režiser Matej Okroglič ter slikarka in animatorka Veronika Hozjan. Vsakoletno glasbeno delavnico je tokrat vodil legendarni ameriški bobnar in tolkalec Gerry Hemingway.

V treh dneh smo se lahko udeležili skupaj enajstih koncertov, ki se jim seveda ne moremo vsem posvetiti v enaki meri, zato bomo torej nekaterim posameznim koncertom namenili več pozornosti, razloge za izpostavitve pa navedli sproti. Koncerti so se pretežno odvili v dvorani Hiše kulture, izjemi sta se zgodili le na prvi dan, ko se je del programa zgodil v Galeriji Hiše kulture ter v cerkvi Svetega Martina. V sami galeriji sta se odvila otvoritveni koncert in plesna uprizoritev tako festivala samega kot razstave fotografinje Nade Žgank. V središču pozornosti – na razstavljenih fotografijah in kot nastopajoča – sta bila tokrat kontrabasist Jošt Drašler ter plesalka Andreja Podrzavnik.

Vsaj s treh vidikov se je tokratni uvodni dogodek zdel še posebej zanimiv in v določeni meri tudi drugače zastavljen. Zelo očitna je bila seveda že kombinacija uveljavljenega ustvarjalca in uveljavljene ustvarjalke, ki sta se dobro ujela in sta z navidez preprostim, a premišljenim nastopom ponovno demonstrirala svoje veščine. Posebna je bila tudi sama razstava oziroma printi fotografij, na katerih smo videli omenjena ustvarjalca. Vendar fotografije niso klasično dokumentirale nastopa na odru, kot bi morda pričakovali, temveč je Nada Žgank Jošta in Andrejo fotografirala v naravi. Nenavadno je bilo tudi to, da je bil performans namerno ali ne razdeljen na dva dela, plesalka nas je namreč sredi nastopa povabila k ogledu fotografij in torej našo pozornost preusmerila od nastopa v galerijskem prostoru k umetnikom, postavljenim v okolje narave, ter spet nazaj.

Program večera se je nato preselil v cerkev Svetega Martina, v kateri se je predstavil Philipp Waschmann – virtuozni avant-jazzovski violinist, ki je izšel iz okolja klasične glasbe. Waschmann se nam je predstavil z manevriranjem med akustičnim zvenom violine in elektroniko ter med grobimi in bolj zasanjanimi zvočnimi vtisi. Slušno draženje so le še obogatili odboji zvoka od sten in kupole cerkve k nam do ladje cerkve s sedišči. Sklepni del prvega večera pa je pripadel kuratorju festivala, torej Zlatku Kaučiču, ki bi po napovedih moral zaigrati z brazilskim saksofonistom Ivom Perelmanom, a nas je namesto tega presenetil Zlatkov nastop z norveškim saksofonistom Torbenom Snekkestadom. Težko bi rekli, da nam je bilo žal spremembe na programu, gotovo pa bi bil prvotno načrtovani koncert precej drugačen; gre le za dva izrazito različna stila igranja in različne vplive okolja. Nastopajoča Kaučič in Snekkestad sta se po pričakovanjih izkazala kot dvojec kvalitetnih in utečenih glasbenikov, prvi je ponovno izkoristil obširen diapazon svojih tolkal, drugi pa se je izkazal z zanimivim in raznolikim barvanjem z zvoki tako sopranskega kot tenorskega saksofona.

V zadnji del drugega večera je bil umeščen italijanski četverec saksofonistov Luciano Caruso + 4 Links N 3-Will, ki ga, kot namigne že ime projekta, sestavljajo Luciano Caruso s sopranskim saksofonom ter kolegi Ivo Pilat z baritonskim saksofonom, Walter Vitale z altom in Lorenzo De Luca s tenorjem. Šlo je za najbolj živahen oziroma radoživ nastop festivalskega večera, ki pa je bil hkrati tudi najbolj predvidljiv, šlo je namreč za večinoma komponirano muziko z vmesnimi improviziranimi momenti. V petek je nastopil tudi trio domačega bobnarja Vida Drašlerja ter angleških glasbenikov Toma Jacksona s klarinetom in Daniela Thompsona z akustično kitaro. Trojec, ki ga lahko označimo tudi že kot stalno zasedbo, smo v tukajšnjih krajih slišali že na več izvrstnih koncertih in tudi tokrat ni bilo drugače. Zasedba je sicer pred kratkim zabeležila tudi svoj prvenec Nauportus, ki je izšel pri španski založbi Creative Sources.

Za najbolj atraktiven koncert petkovega večera pa je poskrbel letošnji vodja delavnic, ameriški bobnar Gerry Hemingway, glasbenik, uveljavljen v svetu jazza in improviziranih godb, sicer pa je denimo več kot desetletje igral tudi v kvartetu Anthonyja Braxtona. V sklopu festivala mu je kot vodji delavnic seveda pripadel solistični nastop, ki ga je v splošnem izvedel zelo raznoliko in intenzivno, koncert pa je bil tudi nekoliko daljši od večine ostalih letošnje festivalske edicije. Poleg bobnov se je Hemingway poslužil tudi glasu in elektronike, kljub slednji pa sta bila med bolj zanimivimi deli koncerta ravno akustični začetek in konec koncerta. V uvodni skladbi Solo for Cymbal se je poigraval zgolj s činelo, sprva posebej ozvočeno od spodaj in postavljeno stran od seta bobnov. Lotil se je je z natančnostjo, tako s palicami in lokom kot z drugimi rekviziti, ter iz nje izvabil vrsto raznolikih zvenov. Ob koncu pa se je predstavil s še eno izmed svojih bolj nedavnih oblik glasbenega izražanja, s petjem, in nam tako posredno razkril tudi svojo ljubezen do odkrivanja in petja predvsem protestno naravnanih skladb.

Najbolj natrpan in potihem najbolj pričakovan del festivala je predstavljal zadnji, sobotni večer, ki so ga otvorili zdaj že tradicionalno – s poezijo. Na uvodnem nastopu Dve duši v dialogu smo poslušali dela dveh uveljavljenih pesnic – Veronike Dintinjana in pokojne Novelle Cantarutti iz italijanskega Spilimberga. Dintinjano, ki je v intenzivni maniri, a subtilno interpretirala lastna dela, je s prijetnim klavirjem spremljala Ingrid Mačus. Pesmi Novelle Cantarutti pa je izbrala in predstavila oziroma brala igralka in performerka Aida Talliente, ki je v primerjavi z Dintinjano interpretirala glasneje in bolj dramatično, v nekaterih delih pa je prešla tudi v petje. Svoj glas je sama spremljala z elektronsko podlago in različnimi tolkali oziroma drugimi manjšimi zvočili, dopolnjeval pa jo je izvrstni trobentač Flavio Zanuttini.

Sledil je naš najljubši in tudi po pričevanjih nekaterih obiskovalcev najbolj zanimiv moment festivala, namreč solo nastop francoske pianistke Sophie Agnel, ki je iz svojega prepariranega instrumenta z različnimi prijemi in predmeti izvabila izjemno širok spekter zvenov. Kljub temu, da je med omenjenimi manevri prehajala z dolgimi in hitrimi koraki, so se ti zlivali med seboj in delovali logično. Pozornost smo z lahkoto ohranjali skozi celoten nastop, ki ga je Agnel proti koncu popestrila še s svojimi rdečimi čeveljci, s katerimi je med igranjem drgnila ob klavirski stol.

Nastopu Agnel je sledil še en koncert, kuriran za to priložnost. Trojec, ki je torej tokrat skupaj zaigral prvič, so sestavljali Avstrijka Tanja Feichtmair z altovskim saksofonom ter domača ustvarjalca – kontrabasist Tomaž Grom in za generacijo mlajši Kaučičev varovanec iz zasedbe Kombo B – Urban Kušar. Po začetnem tipanju so se glasbeniki počasi začeli zbliževati v karakteristikah igranja, a tudi do konca koncerta nikoli ni prodrl vtis, da bi se povsem povezali, kar se ob takšnih priložnostih ad hoc nepripravljenih nastopov pač lahko zgodi.

Festival se je kot običajno tudi letos zaključil z nastopom udeležencev že omenjene dvodnevne delavnice z Gerryjem Hemingwayem, ki je tokrat mentoriral osem udeleženk in udeležencev. Šlo je predvsem za mlade glasbenike iz zasedb Kombo B in Kombo C, ki imajo za seboj že več izobraževanj in delavnic, a so bili bojda tudi tokrat deležni novih znanj in zanimivih nasvetov. Predstavitveni koncert je bil polstrukturiran ter pričakovano daljši in vsak delavničar je bil na svoj način enakomerno vključen oziroma izpostavljen. Lepo je, ko festival na tak način zaključijo mlade sile, ki jih v različnih in raznolikih kombinacijah lahko pričakujemo tudi v sklopu kake od prihodnjih edicij festivala.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness