Festival Ment (četrtek)

Festival Ment (četrtek)

Recenzija dogodka

* foto: Kaja Brezočnik/Ment
različne lokacije, Ljubljana, 31. 1. 2019

 

Po težko pričakovani sredi, ko so nekatera zveneča imena z različnih koncev zvočnega in idejnega spektra domače ter tuje alternativne glasbe poskrbela za pester otvoritveni, spoznavni večer petega festivala Ment, je kot običajno šele s četrtkom do izraza zares prišlo vse tisto, kar Ment zares je – torej dirjanje med (pre)polnimi prizorišči, negodovanje nad hladnim in vlažnim vremenom ter seveda predvsem odkrivanje vznemirljivih novih glasbenih sil s tega ali onega konca Evrope.

Četrtkov večer se je namesto v Kinu Šiška za recenzente tokrat pričel v Slovenski kinoteki z dvema avdiovizualnima dogodkoma. Jerobeam Fenderson & Hansi3D sta predstavila projekt Oscilloscope Music, v katerem vizualije izrisujejo zvočni valovi glasbe. Osciloskop - elektronsko merilno napravo – Jerobeam in Hansi3D uporabljata tako, da vanjo speljeta zvočni signal, ki se nato s pomočjo posebnega softwara, ki sta ga razvila oziroma izpopolnjevala zadnjih pet let, pretvori v Lissajousove krivulje in kompleksne 3D grafike. Po občutni uvodni zamudi je malce godrnjavo občinstvo najprej utišala in animirala premikajoča se zelena pika, ki je v interakciji z zvoki potovala po platnu in spreminjala velikost, zvoki sami, na katere se je torej naslanjala tudi vizualna izkušnja, pa so bili slišati kot napake, kratki stiki. Večidel je glasba dajala občutek, da gre bolj za zvočne skice, ki čim bolj nazorno kažejo na to, kako deluje program. V žanrskem smislu je zvok dua precej kolažiran, hitro spreminjajoč se. Šele v drugi polovici se je atmosfera nekoliko sprostila, glasba pa začela delovati koherentno. Slika je medtem pogosto zavzela precej humorne oblike – geometrični liki in oblike so se izmenjevali s človeškimi, živalskimi in imaginarnimi figurami, mestoma pa je vse skupaj prehajalo tudi v bolj ali manj navihane besede in besedne zveze. Če je avstrijski dvojec kljub omenjenim mankom torej uspešno predstavil narativo svojega prihajajočega EP-ja in smiselno povezal estetiko zvoka in slike, pa naslednja ukrajinska dvojica Ptakh_Jung pričakovanj ni zares izpolnila. Zvok in slika sta deluvala nepovezano, za povrh vsega pa je prevladal tudi vtis, kot da v videu prihaja do zamika in da bi bilo njun nastop bolje umestiti v katerega od bolj plesnih segmentov festivala.

Kot smo že vajeni, se je v zgodnjih nočnih urah izplačalo zaviti tudi v Staro elektrarno, kjer smo spet lahko ujeli nekatere izmed bolj zvočno impresivnih in vsaj prvi dan tudi raziskovalnih, prefinjenih umetnikov z letošnjega seznama nastopajočih. Torej takšnih, ki v kaosu metelkovskih klubov morda ne bi prišli toliko do izraza. Eden takšnih je bil gotovo nemški trip hop duo Ätna, ki je z bjӧrkovskimi vokali žanru dodal specifičen, drznejši obrat in je nasploh zvenel precej živahno oziroma udarno. A na tej točki lahko res uporabimo le besedico zvenel, dvorana se je namreč že kmalu po začetku napolnila do mere, da se nam vanjo ni zares uspelo prebiti. Belgijski bend Slumberland je s svojo mešanico instrumentov in improviziranih strojev na istem odru estetiko čudnega in eksperimentalnega pa tudi ambientalnega pognal še dlje, ob čemer je bil brez dvoma vreden pozornosti, kljub energičnemu performansu pa obiskovalcev ni zares dvignil na noge.

Za Belgijci je nastopil še Belorus Yegor Zabelov, virtuoz na harmoniki, ki s slojenjem atipičnih zvočnih krajin jasno pokaže reference na minimalistične klasike, kot so Philip Glass, Steve Reich in podobni. Kot posledica njegovega pogostega skladanja za gledališke predstave in filme je tudi tokrat do izraza prišel njegov smisel za dramaturški lok, s svojo vživetostjo in zmožnostjo pletenja zgodbe pa je občinstvo hipnotiziral vse do katarzičnega zaključka.

Po drugi strani je ob teh eksperimentalnih umetnikih mnogim prijal že predhoden odhod na Metelkovo, kjer je v zgodnjem terminu svoj avantgardni pop energično razdajal denimo češki kvartet Acute Dose. Gre za enega tistih, ki sprva zveni kot neizstopajoč kitarski bend, ki pa se je s svojim neprisiljenim, neobremenjenim nažiganjem in z izstopajočim vokalom vendarle vtisnil v spomin. Z novo dozo energije smo se nekateri nato že odpravili raziskat še eno od Mentovih lokacij, Orto bar, ki nas je tokrat z nekaterimi precej privlačnimi imeni in dvema odroma v kar lepem številu speljal z ustaljenih žurerskih poti. Prisluhnili smo indie folku katalonske kantavtorice Nurie Graham, ki je zbranim najprej izdala, da je prav tistega dne nekje na poti v Ljubljano izgubila glas, a je nato vseeno izvedla prepričljiv, prijetno zasanjan nastop. Ta sicer ni zares zabaval v vsej svoji 40-minutni celoti in je z malce nedomiselnimi instrumentalnimi vložki pevkinega spremljevalnega benda občasno izgubljal na ostrini, a je po drugi strani z nekaterimi prijetnimi melodijami in tudi z raznimi post-rockovskimi podaljški nakazal umetnico, ki spada v višji mentovski kakovostni razred.

Ob vrnitvi na Metelkovo smo hitro okusili klasično Gromkino gnečo, zaradi katere smo se lo-fi pop kaosa litvanske dekliške trojice Shishi naveličali hitreje, kot bi se ga sicer, bolj pa obžalujemo, da smo zamudili nojz energijo Belgijcev It It Anita, o katerih so pričujoči nato govorili z izbranimi besedami. V nasprotno smer Metelkove nas je takrat namreč že gnala želja po snidenju z norveškim kitarsko-bobnarskim duom Aiming For Enrike, ki je ob všečnem lightshowu z izjemno uigranostjo in s spretnim loopanjem precej zvesto poustvaril epsko dinamiko, doseženo že na studijskih posnetkih. S preskakovanjem od post-rocka do panka in skorajda jazza pa je hkrati ves čas tudi presenečal in polno Galo Halo navdajal z novimi merami kinetične energije. Občasno je duo sicer zavil skoraj predaleč v matematično preigravanje, ki v tovrstnem kontekstu morda ni prišlo v celoti do izraza, a je ob koncu nastopa vendarle ostal vtis, da smo prisostvovali enemu nespornih vrhuncev festivala.

Istočasno je v Channelu oder že zasedla portugalska posebnica Surma, ki je s svojo posrečeno odrsko prezenco in samosvojim one-man-band glasbenim izrazom ostala v spominu tudi tistim, ki smo jo spremljali le nekaj minut, podobno pa bi lahko rekli tudi za litvansko zasedbo Timid Kooky, ki je zaključila večer v Menzi pri koritu. Gre za precej čislan mlad baltski trio, ki se pravično opredeljuje kot ekstremni-eksperimentalni-psihedelični-scooter-jazz-proto-punk-stoner-rock-mavrični-black-metal. Bend z brezhibnim troglasnim petjem in klasično kombinacijo bobnov, kitare in basa brez kakršnegakoli napora navaja žanrske citate, pri čemer najbolj očitno rdečo nit predstavljajo razgiban način kompozicije in humorni vložki med komadi. Nastop se je v celoti definitivno zdel kot en od presežnih trenutkov festivala, v posluh pa lahko priporočamo tudi bendovo stonersko priredbo veri veri rokenrol song Toxic izvajalke Britney Spears.

Če bi nato imeli čas, bi gotovo z zanimanjem obiskali tudi nastop nažigaških francoskih post-pankerjev Rendez Vous, ki so že uvodoma delovali kot eden tistih bendov, ki te s svojo energijo in jezo na pravi dan lahko tudi odpihne. Kljub vsemu smo na prelomu dneva hitro zavili v Ch0, kjer je nastopil kanadsko-švicarski duo/trio Peter Kernel, bend, ki že kakšno desetletje velja za relevantno silo mednarodne indie scene. Barbara in Aris sta, oborožena z bobnarjem, ponudila tipično oglato preskakovanje med kitarskimi melodijami, ki sta jih v svojem značilnem slogu z glasovi pogosto oponašala, pri tem pa so bolj kot novi morda za zdaj navdušili stari komadi. V te sta sredi dolgih instrumentalnih eskapad inkorporirala izseke iz kakšnih pop pesmi in nasploh delovala sorazmerno igrivo, res pa je s tem njunemu nastopu morda zmanjkalo nekaj koherence in konkretnosti.

Četrtek se je zaključil z nahajpanim duom Kali Fat Dub, ki je na oder Gale Hale prišel dokončat lanskoletni predčasno prekinjen nastop. Post-apokaliptični etno dub služi kot podlaga energični slam poeziji, ki je bila žal premalo razumljiva, da bi ujeli njen pomen. Po drugi strani je bil avstrijsko-slovaški indie pop duo Mickey kar preveč razumljiv in prozoren, saj je njegovi euro trash estetiki kaj hitro zmanjkalo vsebine in subverzivnosti, kar pa sicer še ne pomeni, da nekateri obiskovalci ob tem niso veselo plesali in na videz zelo uživali. Verjetno se vseeno ne zmotimo preveč, če Mickey označimo za najnižjo točko letošnjega, sicer vsebinsko močnega Menta, morda celo najmočnejšega doslej.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness