Ghostface Killah, Killah Priest

Ghostface Killah, Killah Priest

Recenzija dogodka
27. 9. 2017 - 14:30

Kino Šiška, 25. 9. 2017
* foto: Nejc Kitiš / Kino Šiška

 

Koncert Ghostfaca Killaha a.k.a. to in ono sigurno ni bil solo concert, kakršnega je folk vajen. Saj so se se odru, kot prvo, v vsaj enakovrednih vlogah nahajali tudi njegovi prijatelji, in kot drugo, vsaj toliko kot muska je bil v planu show. In to kakšen! Naj za začetek povemo, da je dvorano v veliki meri polnil zelo mlad, reklo bi se postpubertetniški živelj, pa tudi stari, zvesti hip hop fani, ohranjajoči vse znake pripadanja subkulturi, ki je vrhunce doživljala pred več kot desetletjem in pol. Enih in drugih po nebioloških zunanjih znakih ni bilo lahko ločiti, s čimer se hoče reči, da subkultura v svoji rudimentarni obliki prejkone dobiva vedno nove in nove naslednike, podobno kot metalska najbrž, če poiščemo vzporednico iz starega sveta.

No, kar se tiče prišlih aktov, je za DJ omizjem pozno odpovedanega Joeyja Younga nadomestil DJ Technician, ki je na oder uletel karseda jebivetrsko, s plastično merkator – recimo – vrečo v rokah in nato začel naštimavati kable, medtem ko je scene ogreval domačin DJ K’Pow. Vendar njegov naknadni nastop ni bil nič kaj jebivetrski, no, morda že, ampak na drug način, če predpostavimo, da je bistvena kvaliteta hip hopa ravno jebivetrskost, in bolj kot je prisotna v posamičnem hip hop produktu, genialnejši ta je. K’Pow je za ogrevanje poskrbel z miksom klasičnih podlag, ki jih je fanovsko občinstvo, vsaj v prvih vrstah, kjer je stal zapisovalec, rado pričakalo, vmes pa kurblal ozračje z raznoraznim gobezdanjem in slavljenjem 90-ih.

Od MC para se je seveda najprej pojavil Killah Priest, ki je bil, biti moramo pošteni, ta večer rapersko jači od slavnejšega kolega, dasiravno je bilo nekoliko nenavadno njegove pogosto religiozno in politično navdahnjene rime – a tokrat v zvočni sliki le stežka razpoznavne – spremljati na ozadju žurke, ki se je pripravljala. Pa vendarle je zajetni gospod te stvari znal dostaviti s pravimi telesnimi gestikulacijami, spuščanjem resda nekoliko zažurirano počenega glasu, znal je, skratka, spojiti zabavo z nadvse resnimi rečmi.

Ghostface je prinesel predvsem svoje ime in njegovo avro, sicer pa je deloval nekoliko izmozgano, malo trdo in zrutinirano. A to je bila izmozganost, ki je pravzaprav tudi del same avre, samega jebivetrstva, tako lastnega njemu kot hip hopu nasploh. Gobčna skupina the odd triple je ciljala na spontanost, v medsebojnih relacijah in v relacijah z občinstvom, ufuravali so raznorodno komadovje, z največjimi Wu-Tang klasiki vred. Vmes pa kakšen random odlomek s Smells Like Teen Spirit, ki je sprožil tudi kratki moshpit med publiko, pri kateri je bilo mogoče zaslediti in zavonjati tudi marsikakšen joint. Ali pa s klasiko Queenov, wtf, whatever. Pač, modeli so del popkulture, njen del, ki tam ne bi smel biti, izgledajo kot nesreča popkulture, črni revni uličnjaki, ki ne znajo peti in so nesramni. Modeli so simptom te popkulture in to imajo vdelano v koncert, smešijo jo, na nek način, ki je popolnoma urnebesen, pa vendarle vsaj deloma antispektakelski, saj vse skupaj izgleda kot luda spontana ulična zabava. Lahko se zgodi karkoli. Popkultura, ne jemlji se preresno, ne ubijajte se pri 27-ih. In tako naprej.

Lahko se zgodi tudi to, da ti na oder uleti kolega Škrlep, roker drugače, in suvereno odrapa del Wu-Tang klasike, nadomeščajoč enega člana tolpe, potem ko je drugega pred tem prav tako suvereno nadomestilo neko dekle, in oba še bolj nahajpata scene. Lahko se zgodi, da na oder uletava nek lik, katerega glavna funkcija je očitno, da trojici podaja brisače. In tako dalje in tako dalje.

Mogoče je ravno ta moment 90-ih, ta randomness, tako sodoben: mogoče so klasični hiphoperji nekaj takega kot so za nas, moderne, memi, kratke domislice na družbenih omrežjih, shitpostanje namreč. Morda smo se zato tako dobro razumeli. Vsi se ne bi strinjali, a recimo, da je to bila zelo dobra žurka na turoben ljubljanski ponedeljek.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ma super je blo. Pop Shots od ODBja, Ghost hajpa folk na Wu klasike, Killah Priest (že on sam je vredn drage vstopnice) to top it off pa še Al Green. Vr'.
Verjamem, da bom zvenel kot en star zagrenjenc, ampak v naših časih bi bili še trije encorji. Mularija pa tih, ko so se teli pobral. Slaba.

i like to shit- poooo...st

Whiggaz z rucki so dobili svojo yo yo dozo, drugače pa rutinsko, kratko in dolgočasno, sploh kar se ghosta tiče.

Ja al pa če je blo bedno tolk da bolj ne bi mogl bit
Na odru je stal bog rap kulture (ok eden izmed bogov, ampak vsekakor bog) - faking ghostface killah, ironman, tony starks itd. skratka bog, dont play!!
Iz mavhe bi lahko cel večer stresal najklasičnejše klasike ever, z brutal nyc slangom, spital bi ga nerealno, šiška bi se tresla in men bi prhajal
Ampak ne
Tip je v 50ih minutah odrepal 6 svojih komadov...pravzaprav niti ne celih komadov, ampak od vsazga komada po eno kitico...torej cirka minutka rapanja v najboljšem primeru na komad. To je malo.
Namest da bi izvajal svoje komade je izvajal hitiče wu-tang clana na splošno, hitiče ODBja in hitiče mobb deepov. Tega je blo več kot pol koncerta. Zadnjih 15min koncerta je bil itak folk iz publike na odru, ghost je pa mal okol šetal pa na izi muval.
Najbolj razočarajoč je bil pa queen vložek oz. prijem s katerim so hotl dokaj mrtvo publiko mal zbudit.
Publika pa sploh ni mogla bit živahna, ker nastopajoči ni nič dal od sebe že itak...
Skratka poraz od koncerta
Lahko bi blo zelo dobro
Blo je zelo slabo
Tnx za 20e
Yabitchasstrick

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.