Grad Gori!

Grad Gori!

Recenzija dogodka

Klub CD, Cankarjev dom, 30. 1. 2018

 

Torkov večerni koncert nad Ljubljano se je začel s predzgodbo. Ob prihodu v poln Klub Cankarjevega doma smo bili obveščeni, da se pred koncertom obeta (pred)igra, kot se je pošalil njen izvršitelj, Matija Solce, bojda predvsem zaradi še drugih koncertnih obveznosti gostujočega tolkalca Blaža Celarca. Ker zasedenost glasbenikov ni nek nov pojav in ker je tudi dejstvo, da so dotični glasbeniki del drugih scen in ne le glasbene, je tako Matija za uvod, namesto s harmoniko, stopil na oder z lutkami. Glasbeno-pripovedno-performativna forma mu ni tuja, zvok je namreč v njegovih predstavah eden ključnih elementov in obratno, Solcetovi koncerti so običajno polni naracije in humorja, če ne vsaj mini performansa. V tem primeru mu je violino pristavila Barja Drnovšek in že so Matijeve roke in Barjini zvoki oživili domišljije poslušalcev. Ob občasni improvizaciji je bilo v zgodbi veliko prostora za vključevanje publike in od začetnih sramežljivih predlogov do postopno drznejših prispevkov smo na koncu prišli do predstave Male nočne zgodbe, pravega malega megamiksa kulturnih in jezikovnih referenc ter ... živali. Že s to uprizoritvijo smo si lahko obetali lok poteka koncerta v nadaljevanju, ki je ne prav neposredno, vendar vseeno, sledil nastavljenemu vzdušju v interakciji s publiko.

Člane skupine Grad gori! poznamo iz različnih kontekstov, a vsi v resnici delujejo v dovolj sorodnih si glasbenih situacijah, vsaj v oziru zvrsti igrane ljudske muzike. Barjo Drnovšek kot mentorico, inštrumentalistko in članico več skupin, Brino Vogelnik kot del zasedbe Brina, oblikovalko, lutkarko ter tudi Matijo Solceta, lutkarja, harmonikarja in organizatorja. Grad gori! pa tudi ni od včeraj, verjetno bolj kot ne spontano so člani nastopili na prvi ediciji festivala Plavajoči grad leta 2013, ki je bil v tistem času poimenovan še kot Grad gori. Festival je do danes spremenil ime, ostal pa je bend, ki je po koncertu na splavu pred gradom ugotovil, da zadeva deluje. Po nekaj letih številnih ločenih projektov vseh treh članov in domovanju bolj kot ne v kovčku so Brina, Barja in Matija zbrali muziko ter nekatera besedila in jih posneli za album, izdan pri založbi Klopotec. Ta je izšel na dan torkovega koncerta.

Muzika s koncerta je bila nato še en miks, podobno kot Solcetova uvodna predstava, preplet ritmov švedskih polsk - z asimetričnim plesnim ritmom -, melodij, ki so poleg kakšne slovenske tudi švedske, češke ali angleške; predvsem pa tudi preplet jezikov v besedilih, ki so na srečo skoraj vsakič tudi prevedena oziroma tako ali drugače povzeta v slovenščino za vse nas nepoliglote. Grad verjetno še najmočneje gori takrat, ko se Brinina interpretacija pesmi in obračanja besed v besedilih ter Barjina precizna tehnična dovršenost in čutnost igranja srečata s – kot antipol obema – Matijevim lahkotnim/hojladri odnosom do muzike in z vmesnimi »naslednji je iz C-ja, a ne?« prišepnjenimi vprašanji med komadi. Kar seveda ni pomenilo, da ne bi vedel, kaj se dogaja, oziroma to dovolj dobro vedo njegovi prsti.

Različni vtisi glasbe zasedbe Grad Gori! so gotovo prav toliko raznoliki, kot je po virih, navdihih in interpretaciji raznolika mešanica osebnih, glasbenih, besedilnih in ljudskih niti, prešitih skozi njihov skupinski izraz. Brinin glas je, kot smo ga vajeni, predvsem samosvoj, ko zasveti v svoji dekliški, skoraj otroško privlačni, piskavi počenosti, v visokih tankih registrih, ob zanimivih, vsekakor prepoznavno - njenih značilnih -, prijazno hudomušnih igrah z besedami, pripovedjo in arhaičnimi motivi ljudske šege, motivov družabnosti, iskrene radosti, žalosti, blagega humorja, švedskih Larsov in pravih lastnih pradedkov Francov in babic Franc. Njen poseben vstop v izvedbeno dinamiko peresno lahkega Solceta in kot kamen trdne Barje je morda nenavaden ter vsekakor vzpostavlja tudi potencial potujitve občutja, ki ga vselej uspešno izvablja Matija Solce s svojim brezkrajno posrečenim nastopom ter prijazno in humorno persono. Pa vendar mora biti argument pristnosti odveč, njihova tvorba Grad Gori! bi bila namreč le stežka pre-umetna tvorba, za kaj takega je preveč preprosta in hkrati izdelana, preveč lahkotna in hkrati jasno osredotočena, kot to priča tudi album, kot prijetno, zabavno, niti nič kaj nostalgično niti miš maš poslušanje.

Koncert skupine Grad gori! je bil torej kot izlet v določene dele Evrope s slovenskimi podnapisi, na katerem so bile dobrodošle tudi domače živali – morda ne ravno prvič s kužko na odru Kluba Cankarjevega doma? Po koncertu pa se je, seveda z okrnjeno, vendar dovolj razgreto publiko, pripetil tudi mali onkrajodrski jam in skoraj je izginil še zadnji, vselej malo pikajoč pa tudi nepotreben občutek meščanske višine Kluba nad Ljubljano.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness