Ljubljana, Pritličje, 3.8.2017

foto: Asiana Jurca Avci

V vročinskem valu letošnjega poletja smo svoj udoben klimatiziran rajski brlog zapustili v iskanju zanimivih večernih glasbenih dogodkov v mestu. To nas sicer tokrat ni vodilo na vrt Gala hale ali na uvodne dogodke Trnfesta, svoj firbec smo namreč napasli ob novi ediciji Selekcije v Pritličju. Na ta večer nam je ekipa iz Pritličja ponudila zanimivo popestritev bolj ambientalne narave, ki je delovala kot izrazit kontrast predhodnim letošnjim izvedbam z Matter ali synthwaveovskimi Futurski. Dozo ambienta sta nam torej predstavila dvojec II/III, projekt pod taktirko harfistke Urške Preis in producenta elektronske glasbe Tineta Vrabiča. Njun izraz se torej dviga nad osnovo dromljastega šuma, kako se takšen zvočni ekosistem zlije z romantičnim okoljem vročega poletnega centra mesta, pa je malce vprašljivo.

Odprt prostor pred Mestno hišo se je ob spremstvu subtilnih IDM ritmov še pred začetkom nastopa počasi polnil s kopico raznolikih profilov radovednežev. Na trgu se niso ustavljali le obiskovalci Pritličja oziroma tisti, ki so prišli na napovedani večerni dogodek, pač pa se je tu zadržal tudi marsikateri poletni turist in radovedno opazoval osamljeno keltsko harfo. Ob čakanju na koncert se je prostor tako polnil z mešanico raznolikega čvekanja, ki pa se na žalost ni ustavilo niti ob prvih udarcih procesirane harfe.

Dvojec je svoj nastop uvedel delikatno, tiho in na trenutke v skoraj cinematičnem vzdušju. Vsak zven harfe se je v dramatičnem počasnem gibanju odbijal od elektronske podlage. Tak zvočni horizont se je nato skozi repertoar postopoma širil, kot bi želel obiskovalca odpeljati iz klavstrofobične sobe v širine reykjaviškega okoliša. Teksture ostajajo vseskozi naravno temačne. Morda je bilo le na mestih opaziti tudi koščke presintetičnih barv na sicer precej organsko zvenečem kanvasu. II/III atmosfero ustvarjata z raztegovanjem disonančnih tonov, z novodobnimi harfnimi artikulacijami, obogatenimi z razširjenimi tehnikami igranja, in subtilno uporabo samplov – nekaj, kar nas je spomnilo na dela Luciana Beria in drugih velikanov zvočne umetnosti sodobne glasbe 20. stoletja. S setom nas dvojec vodi v občutke razmajanosti, krhkosti in lebdeče miline. In čeprav je morda svet, ki ga dvojec riše, zapuščen in  distopičen, ostaja še vedno tudi nadvse lep.

Seveda pa se pojavi tudi vprašanje takšnega sveta v morda zgrešenem okolju tokratnega dogodka. Čvekanje in brbljanje ljudi, ki so se pod odrom ob Mestni hiši najverjetneje znašli zgolj naključno, ni jenjalo niti ob bolj razgibanih skladbah z repertoarja. Ob glasbi, za katero je ključnega pomena vsak detajl zvočne tvarine, je neprimerna zvočna dinamika okolja smiselno izkušnjo dogodka preprosto onemogočila. Ko smo se neuspešno trudili prepustiti se v trans, ki sta ga II/III tako očitno podajala, smo se spomnili na še en manjši poraz na odprtem letošnje poletne Ljubljane. Podobno torej kot ob izkušnji nastopa Rolyja Porterja na Kongresnem trgu se je tudi tokrat izkazalo, da takšne izvedbe detajlirano-temačne narave preprosto - čeravno morda tudi žal -  bolje delujejo v kontroliranem okolju, umaknjenem od turistično obljudenega, kičasto romantičnega centra. V drugačnem in primernejšem okolju bi morda tudi poslednje tone temačne večerne ekspedicije v neznano dojemali le kot iztek prijetnega in mistično navdihujočega raziskovanja zapuščenih prostorov, ne da bi si obenem vizualizirali tudi domišljav kulturni šamar glasnim večernim čvekačem.