Ingebrigt Håker Flaten Chicago Sextet

Ingebrigt Håker Flaten Chicago Sextet

Recenzija dogodka
4. 12. 2014 - 16.00

Klub Cankarjevega doma, 2. 12. 2014

 

Cankarjevi torki vsako leto vztrajno prepričujejo publiko, da so sestavili program vreden ogleda. Enostavno sporočilo, ki se s pomočjo glasbenikov, kot so Ingebrigt Håker Flaten, vsako leto znova uresničuje. Flaten, ki ga poznamo že iz njegovih drugih projektov, kot so The Thing, Atomic Scorch Trio, Free Fall in še kaj, postaja v avantgardnih vodah jazza že pravi zvezdnik. Nekateri pravijo, da gre za sodobno verzijo Paula Chambersa. Kot glasbeniku mu v veliko korist verjetno štejeta njegova široka zverziranost in izkušenost, nekaj, za kar se poteguje vsak glasbenik, a z različnim uspehom. Pri Flatnu se sliši, da ne tiči samo v okvirih jazza, ampak raziskuje tudi sorodne in ne toliko sorodne žanre, katerih vplive nato vsadi v svoje barvite projekte.

V torek zvečer smo bili tako priča njegovemu Chicago Sextet projektu, katerega prvotna ideja seže v leto 2006, ko je Flaten obiskal Chicago. Bendu, ki združuje izročila evropske ljudske glasbe z jazzom in temu dodaja ostrino svobodnjaških improvizacijskih vsadkov, so se na začetku pridružili saksofonist Dave Rempis, bobnar Frank Rosaly, Jeff Parker na kitari, vsi takratni prebivalci Chicaga. Poleg njih se je ansamblu pridružil še norveški Ola Kvernberg na violini, a šele s prihodom vibrafonista Jasona Adasiewicza je bend leta 2011 ugledal luč pod današnjim imenom. Edina sprememba izhodiščne postavitve je bila nedavna zamenjava kitarista Jeffa Parkerja z mladim nizozemskim Jasperjem Stadhousersem.

Koncert, ki je bil na sporedu ob 20.00, se je začel s sproščeno zamudo, ki je bila ravno prav dolga, da so še zadnji prispeli lahko na hitro preleteli opremo in inštrumente na odru. Tam je pozornost nase vlekel predvsem vibrafon, inštrument ki ga vse preredko vidimo in slišimo v živo. Poleg tega je bil vznemirljiv pogled tudi na kupček kitarskih pedal, ki je sedel v ospredju. Mnoštvo kitarskih efektov je na hitro vzbudilo alarm in hkrati upanje, da kitarista ne bo preveč zaneslo v fusion vode, kar pa je bilo po začetku koncerta hitro odveč, saj so efekti pripadali violinistu.

Malo po prihodu glasbenikov na oder, je Ingebrigt že ubiral strune na kontrabasu in tako je se je nekaj, kar je sprva zgledalo kot začetno uglaševanje, v roku nekaj sekund spremenilo v uvodni del. Glasbeniki so začeli sproščeno in počasi. Vsak je imel dovolj zvočnega prostora, da je lahko dodal svoje barve filmski sliki, ki se je pričela odvijati na odru. Po začetnem nastavku kontrabasa in neučakanimi, a odmerjenimi svobodnjaškimi izbruhi kitarista je vodilo prevzel saksofonist, ki je z melodijo presekal časovno raztegovanje ostalih članov. Na tej točki je zgledalo, kot da bosta večer vodila basist in saksofonist, saj so se ostali, z izjemo bobnarja držali bolj zadaj in prispevali le razne zvočne okraske. Vibrafonist je spastično trzal nad svojim inštrumentom in sinkopirajoče polnil mesta med melodijami saksofona. Kitarist je deloval še najbolj neučakano in je z zagonom izkoristil vsak svoj impulz, ki jih je dodajal vodstvu saksofona. Podobno je sledil violinist, ki je svojo alikvotno večglasnost previdno kontroliral z volume pedalom. Po prevzemu središčne melodije, se je saksofon malo umaknil in pustil prostor ostalim, da razvijejo svoje zvočne dodatke v samostojne zametke melodij. Vse skupaj je bilo dovolj hipnotično, da je lahko poslušalca za hip odneslo, in je mogoče v nekem trenutku delovalo, kot da solira vsak nekaj po svoje. A pozornejši posluh je odkril uigrano menjavanje središča pozornosti, kar ni bilo tako očitno kot v kakšnem dixieland bendu, ampak bolj mimobežno in ne toliko izstopajoče. Veliko je bilo skupnega soliranja v parih, še posebej sta se ujela violinist in kitarist, ki sta enkrat delovala kot en inštrument, naslednji trenutek pa kot komplementaren par. Dinamika benda je segala od bolj umirjenih struj, podkovanih z obilico atonalnih vsadkov, do izrazito melodično nabitih delov, ki so nosili v sebi nekakšne himnam podobne kvalitete.

Vse skupaj je bobnar dobro podpiral, čeprav je skozi večer uporabljal le klasične palčke, je v njegovem igranju odsevalo trenutno vzdušje na odru. Vibrafonist se je tekom večera držal bolj v ozadju in je bil na trenutke pretih, vseeno pa je s svojimi pulzirajočimi toni dodal bendu nezamenljivo atmosfero. Poleg kitarista, ki ni skrival svoje neučakanosti nad energičnimi izvenharmoničnimi izbruhi, je odrsko luč nase vlekel tudi violinist, ki se je raje poslužil ubiranja strun kot loka. Tako je večkrat dosegel zvok, ki je vlekel na svetlost, nekje med ukulelejem in mandolino. Tisti zajeten kupček pedal so na srečo sestavljali večinoma efekti, ki niso po svoje barvali zvoka. To je bend rešilo pred preveč moderno sintetičnim zvokom in mu dalo nekakšen prizemljen zvok, kljub pogostim izletom v atonalnost. 

Prizemljenost in vplivi starodavne ljudske glasbe so bili sicer tekom celega večera prisotni, a nikoli niso prevzeli pobude. Bolj so služili kot nekakšna dodatna skrivna začimba, ki jo pozna samo bend, drugače prevladujočemu avantgardemu jazzu v stilu zgodnjih čikaških bendov. Koncert je skupaj s pavzo na sredini trajal dve uri in se z navdušenim aplavzom ter bisom končal malo čez deseto.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness