JAZZ CERKNO 2019, 1. del

JAZZ CERKNO 2019, 1. del

Recenzija dogodka
21. 5. 2019 - 17.30

*foto: Tomi Peternelj
Star plac, Cerkno, 16. - 18. 5. 2019

 

Konec prejšnjega tedna nas je na periferijo ponovno zvabil festival Jazz Cerkno, ki se je v skoraj idiličnem mestecu v treh dneh tokrat odvil že štiriindvajsetič. Čeprav festival sledi v prvi vrsti jazzovskim godbam, predstavlja tudi odvode le-teh, v rockovskih, punkovskih, etno, elektronskih, sodobno klasičnih in drugih smernicah. To je v nedavnem intervjuju za spletni časopis Centralala pojasnil član programskega odbora festivala Miha Zadnikar in to je dogodek dokazal tudi z naborom letošnjih muzičistov. Večina koncertov se je ponovno zvrstila na pokritem glavnem odru na Starem placu, dva pa na drugih lokacijah. Tradicionalni solo koncert v glasbeni šoli je tokrat pripadel ameriškemu čelistu Danielu Levinu, dodatni nočni koncert srbskega kvarteta Tapan pa se je zgodil v Baru Gabrijel.

Poleg koncerta kvarteta Tapan se je bilo v sklopu ponovno bogatega spremljevalnega programa mogoče udeležiti še razstave japonskega ilustratorja Takaa Fujioke z naslovom Jazz v črtah in barvah, v sklopu katere smo na velikih grafičnih printih opazovali domiselne upodobitve jazzovskih glasbenikov. Festivalski program so dopolnjevale tudi številne delavnice, denimo delavnica glasbene fotografije z Žigo Koritnikom, kulinarične delavnice z Dariem Cortesejem, glasbene delavnice pod mentorstvom Dreja Hočevarja in kuratorja Gašperja Livka ter otroške delavnice pritrkavanja pod mentorstvom profesorjev Boštjana Gombača in Petre Vidmar. Prav posebna je bila tudi letošnja zvočna delavnica z Boštjanom Perovškom, ki se je za razliko od lanskega leta, ko so udeleženci lovili zvoke podeželja in mesta, lotila zvočnih vtisov kulturne dediščine in kmečkih opravil iz okolice Cerknega. Zvočno zanimiva zvočna inštalacija, ki je zajela tako številne naglase domačinov kot denimo brušenje kose, je otvoritev doživela v soboto popoldan v Mladinskem centru C.M.A.K., torej v prostoru, ki ga kljub vsesplošnemu pozitivnemu festivalskemu vzdušju v naših očeh že drugo leto spremlja grenak priokus. Za stavbo, v kateri je C.M.A.K., občina namreč predvideva rušenje, na mestu objekta pa nas bo morebiti že ob naslednji ediciji festivala pričakalo parkirišče. Omenjeni center skrbi za bogat glasbeni program v obliki posamičnih koncertov, festivala Cmakajne in tabora Karajžewc, nam vsako leto v času festivala Jazz Cerkno nudi prenočišče ali vsaj omogoči počitek in druženje čez dan, v njem pa se je kalil tudi Simon Kenda, ki poleg Maria Batelića in Mihe Zadnikarja tvori odlično programsko vodstveno trojico festivala. Kakorkoli, hvala C.M.A.K.-u za - upajmo, da tokrat ne poslednje - gostoljubje.

V treh dneh festivala se je zvrstilo devet osrednjih koncertov, torej vsak dan trije, ob izboru pa gre, kot je v intervjuju za Radio Študent pojasnil Simon Kenda, za vselej premišljen nabor in kombinacije glasbenikov. Ob omenjenem sta glavno vodilo tako raznolikost kot tudi neprenasičenost, ki vplivata tako na vrstni red nastopov kot dinamike privabljanja ter ohranjanja publike na določen večer oziroma oziroma na celotnem festivalu. Ravno tu se lahko navežemo tudi na okroglo mizo Nove Muske oziroma bolje rečeno debato Kaj pa občinstvo?, ki jo je v soboto opoldne v Baru Gabrijel moderiral Ičo Vidmar in bo na voljo tudi za naknadni posluh na spletni strani omenjene spletne glasbene revije. V sklopu debate so svoje izkušnje in grenko-sladke anekdote delili prisotni organizatorji, kritiki, fotografi ter drugi obiskovalci koncertov jazzovskih in improviziranih godb. Govorilo se je tudi o različnih oblikah občinstva, njegovem spreminjanju ali ohranjanju skozi leta ter denimo o vzgajanju rednih poslušalcev ter umeščanju različnih glasbenikov v isti večer, kar lahko morda privabi raznolike publike ali poskrbi za njihov osip.

V luči že omenjene premišljenosti nabora glasbenikov s programa 24. festivala Jazz Cerkno ter prepletanja jazza z drugimi žanri je prvi koncert tokrat pripadel Boštjanu Gombaču in Trobilnemu ansamblu Slovenske filharmonije. Kolektiv je na oder jazzovskega festivala pripeljal v osnovi klasično glasbo, a začinjeno z jazzom in prehodi v prosto improvizirane dele. Ansambel je prvo skladbo začel z okrnjeno zasedbo in zaigral delo Tangle domače skladateljice Nine Šenk, kompozicijo, ki je v celotnem koncertu predstavljala najmanj oprijemljivo zvočenje. Z nadaljevanjem se je trobilska sekcija razširila, na oder pa je stopil tudi Gombač, s katerim je ansambel izvedel delo Črna luknja, ki vključuje tudi koncerta Bacha in Mozarta v priredbi Blaža Puciharja. Kot posebnost je treba omeniti, da omenjena koncerta na začetku in koncu zamejuje skladba Žige Staniča, prav tako naslovljena Črna luknja.

Gombač je na odru manevriral med klarinetom in drugimi zvočili, svoj nastop je začinil denimo tudi z brnivki podobnemu glasbilu, glasom in žvižgom. Multiinštrumentalist, ki ga poznamo vsaj še po igranju v zasedbah Katalena in Bast ter kot pedagoga in skladatelja za gledališke predstave in filme, je najmočnejši pečat pustil z igranjem na kopijo paleolitske piščali, ki so jo našli na arheološkem najdišču Divje babe pri Cerknem. Gre za tidldibab, kot je glasbilo poimenoval leta 2016 preminuli makedonsko-slovenski glasbenik Ljuben Dimkaroski. Ta je poskrbel za več kot 300 rekonstrukcij tega do danes najstarejšega odkritega glasbila na svetu, razširil tonski razpon instrumenta ter dodal zmožnost igranja več tonov hkrati. Omenjene prvine rekonstrukcije je bilo mogoče zaznati tudi na koncertu, ko je Gombač mojstrsko poprijel za piščal, za trdno podlago njegovih solaž pa je seveda skrbel trobilni ansambel. Omenjenemu Ljubenu je sicer zasedba tudi posvetila tokratni koncert.

Boštjan Gombač in Trobilni ansambel Slovenske filharmonije sta morda privabila in naredila vtis na določeno publiko, predvsem lokalno, ki se zaveda dejstva, da je bil Ljuben častni občan Občine Cerkno, pa tudi seveda zaradi bližine najdišča piščali. Pravzaprav je šlo za prijetno otvoritveno gesto, ki pa je navdušence nad jazzom in improviziranimi godbami pustila precej ravnodušne. A slednji so prišli na svoj račun že z naslednjo zasedbo. Trio, ki je sledil, so sestavljali Florian Stoffner z električno kitaro, bobnarski starosta Paul Lovens ter Rudi Mahall z basovskim klarinetom. Ravno Stoffnerja in Lovensa smo letos že lahko ujeli na odličnem koncertu v sklopu festivala Neposlušno, ta dvojica pa je tudi sicer že precej uigrana, kar je bilo očitno tudi tokrat v Cerknem. Med glasbenikoma namreč deluje zelo ubrana glasbena vez, ki je očitna tudi ob opazovanju njune interakcije na odru. A vendarle se je Mahall uspešno vpletel bodisi z navezovanjem na dialog prvih dveh bodisi kot izstopajoči solist. V smislu zvočnega raziskovanja je zasedba poskrbela za najbolj zanimiv nastop večera, zanimivo in hkrati zelo učinkovito pa je bilo, kako so se namesto dolgih improvizacij posluževali krajših zvočnih oblik, koncert pa so zaključili s simboličnim enominutnim bisom.

Zaključni koncert prvega večera festivala Jazz Cerkno je pripadel kvartetu Rotten GirlZ, v katerem delujejo kar trije domači glasbeniki - pevka Eva Poženel in bobnar Bojan Krhlanko, oba člana zasedbe Kukushai, ter kitarist Samo Šalamon, ki je zasedbo tudi zbral na kup. K sodelovanju je Šalamon za projekt Rotten GirlZ povabil še dolgoletnega sodelavca, italijanskega pihalca Achilleja Succija. Zasedba svoj zbir kompozicij opredeljuje kot punk modern jazz avantgarde free funk pop in je v Cerknem premierno predstavila prvenec z istoimenskim naslovom Rotten GirlZ, o katerem se je v eni nedavnih Tolp bumov razpisal sodelavec Žiga Pucelj. Gre pravzaprav kar za neke vrste all-star zasedbo, ki vključuje že precej izkušene mojstre na svojih področjih oziroma inštrumentih, zanimivo pa je, da Šalamon v njej nastopa v vlogi basista in ne kitarista. Verjetno najbolj živahen nastop večera je zaznamovala predvsem odličnost oziroma kar virtuoznost posameznikov v kvartetu. Vokalne sposobnosti Poženel v smislu razpona od kričanja do nežnega zvočnega vijačenja, pretežno funky groove Krhlanka in Šalamona ter precizno pihanje Succija. Pravzaprav je nemogoče oporekati, da gre za res hude muzičarje, ki igrajo zapletene kompozicije in se vmes uspešno sprehajajo tudi po poljih improvizacije. A zasedba kot celota je žal delovala precej sterilno, kar bi morebiti lahko pripisali tudi dejstvu, da je šlo za njihov sploh prvi skupni koncert.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness