Južnjaško nelagodje v Gromki

Južnjaško nelagodje v Gromki

Recenzija dogodka
11. 5. 2018 - 14:30

Klub Gromka, 8. 5. 2018

 

Zimzelena uspešnica poje ne čakaj na maj, a to preprosto ni bilo mogoče. Že samo prvi teden maja je na področju ekstremne glasbe ponudil Sloveniji več kot dovolj – 4. maja so Velenje razturili grški black metalci Rotting Christ, 6. maja so Novo Gorico dehumanizirali kultni industrialci Godflesh, 7. maja je ljubljanski Orto bombardirala black metal karavana z Marduk na čelu, torek, 8. maj pa je bil rezerviran za enega najbolj znanih sludge metal bendov, zloglasne EyeHateGod iz New Orleansa, ki so s svojimi težkimi riffi in vokalno agonijo resnično navdušili Gromko na Metelkovi.

EyeHateGod so eden najbolj znanih predstavnikov žanra sludge metala. Korenine te glasbene zvrsti pomembni akterji, kot so Down, EyeHateGod, Soilent Green, Iron Monkey, Crowbar in še kdo pripisujejo zahodnoobalni zasedbi Melvins in njihovemu albumu Gluey Porch Treatments, ki je izšel leta 1987. A prav določeni bendi iz New Orleansa, kjer se stika ogromno kultur, kjer z roko v roki hodita megalomanski blišč in popolna beda, kjer vsaka močnejša tropska nevihta prinaša skrajno negotovost in ki je svojevrsten Detroit na obali Mehiškega zaliva, so torej tisti, ki so utrdili sludge kot ga poznamo. Sludge je težak, mračen, surov. In vse to več kot ustrezno predstavlja zasedba EyeHateGod, ki je Slovenijo obiskala, če se pisec te recenzije ne moti, že tretjič.

Kot predskupina so nastopili domači Iamdisease. Čeprav se sprva zdi, da je vsestranski odbiti humorist, organizator Kiborg Spužva Booking, ki je koncert organiziral v sodelovanju s ŠKUC Bubo, izbral Primorce samo zaradi tega, ker se njihovo ime tako super sklada z imenom EyeHateGod, pa je že po prvih nekaj sekundah njihovega nastopa postalo jasno, da bolj primerne predskupine ne bi mogli izbrati. Iamdisease in EyeHateGod si v bistvu delijo veliko skupnega, čeprav so njihova tematska in tudi glasbena izhodišča precej različna.

Kriki vokalista Marka Rusjana so podobni krikom Mikea Williamsa. Kitarski riffi Iva Lozeja izhajajo iz kombiniranja hardcore, punk, doom in sludge riffov, s čimer se izraža očitna podobnost z EyeHateGod, čeprav zaradi hitrejših bobnov kitara Primorcev na prvi posluh deluje drugače. Tudi basovska podlaga, ki jo tvori kitarist thrash zasedbe Lintver, Tilen Grandovec, ni nič manj mastna kot basovska podlaga Garyja Madderja – v obeh slučajih gre za žmoht, težo in potres. Razlika pa se le pojavi v primerjavi bobnanja – medtem ko EyeHateGod bobnarske ritme osredotočajo na tisti tipični počasnejši masivni sabbathovski bluesy gruv, so Iamdisease z bobnarjem Tomažem ves čas poudarjali kombinacijo hardcora, punka, sludgea in celo grinda. Vsekakor so Primorci tudi precej hitrejši. V vsakem slučaju pa Iamdisease ne govorijo veliko, raje se osredotočijo na res energičen in iskren nastop, ki je veliko množico v Gromki na trenutke pripravil tudi do plesa. Če imate možnost, jih poglejte danes v Lendavi oziroma jutri v Novi Gorici na Tomotovem memorialu, ki se bo odvil na Mostovni, kjer bodo tokrat igrali še Hellcrawler, Fršlus in Grable.

Po krajši pavzi so oder zasedli bobnar Aaron Hill, basist Gary Madder, kitarist Jimmy Bower in vokalist Mike Williams ter pričeli z dobro uro southern discomforta. Manjkal je drugi kitarist, Brian Patton, a manko druge kitare ni bil očiten, že od prvega tona dalje je bilo namreč jasno, da bo koncert nenormalno glasen. Čeprav vemo, da je klub Gromka na pogostem udaru s strani predstavnikov oblasti predvsem zaradi pritožb sosedov, ki jim nekako ni jasno, da življenje ob coni, ki je polna klubov in glasbenih dogodkov, terja tu pa tam kakšno uro hrupa več, in je bilo pričakovati, da glasnost koncerta ne bo prinesla veliko dobrega v tem oziru, je gotovo, da je Gromka idealni plac za koncert takega benda. Minimalno razsvetljen prostor, velika masa folka, ki v slabo prezračenem prostoru na polno švicne, črni zidovi, s katerih bi se v nekaj urah gotovo začel cediti kondenz, bend, ki je bil vidno utrujen, morda zadet kot mina ali pa oboje skopaj in nevihta zunaj – welcome to New Orleans, Metelkova, baby!

V repertoarju so seveda prevladovali počasnejši, sludgy komadi, ki so premikali telesa, pozibavale so se glave, tu pa tam je kdo celo zaplesal. A v nekem trenutku se je nek dodobra pijan in vidno siten obiskovalec razživel do te mere, da je začel kar fizično obračunavati z ostalimi in sledila je hitra odstranitev na dež. Bend se ni dal motiti, na trenutke je delovalo celo, kot da bi igrali samim sebi, pevčeva komunikacija cinična, minimalistična, dostikrat bolj namenjena zgolj bendu, določeni člani publike pa so v alkoholni ekstazi vztrajno kričali fuck you!, kar seveda ni pripomoglo k izboljšanju odnosov, a kaj č'mo. To je le koncert EyeHateGod, ne Cankarjev dom. Tudi sam bend je na trenutke deloval, kot da ne bi vedel, katere pesmi igrati, čeprav to lahko zagovarjamo z možnostjo, da bend preprosto na licu mesta prilagaja setlisto glede na okoliščine, kar je zelo Fugazi od njih. A komadi so bili odigrani močno, prepričljivo in res mastno. Kitara je rušila zidove, boben je na polno svingal in gruval, bas je konkuriral vsem možnim potresom. Tudi med komadi, ko še tistih mini govorov Williamsa ni bilo, je piskala Bowerjeva kitara. Odziv 99 % obiskovalcev? Ekstaza. Odziv sosedov? Prihod policije.

Ko so bili torej izpolnjeni vsi kriteriji za odličen EyeHateGod koncert, torej deževni večer, temačni klub s slabim zrakom, vidno okajena večina folka, težki in mastni riffi, potem je bil prihod policije le pika na i. Verjamem, da se organizatorjem ob morebitni položnici zaradi preseženih pragov hrupa ta pika na i zdi bolj kot žebelj v finančno krsto, a priznati je treba, da je bilo zadnjim dvajsetim minutam koncerta s tem vlit dodaten čar. Malo pred enajsto je namreč tonski mojster Marto, ki je, ko smo že pri tem, v Gromki uredil res odličen zvok, prek mikrofona prosil bend, naj utiša zvok na minimum, kar je Američane sprva zmedlo, nato spravilo v dvom, še zatem pa iskreno in cinično nasmejalo ter šokiralo hkrati. Bower je trdil, da tega ne bo niti pod razno storil, Hill je pokazal, da sploh zmore bobnati tišje, tudi Madder je bil v očitni zadregi, ko naj bi igral sludge na sobni glasnosti, Williams pa je v pravem boli me kurac fazonu izjavil: »Kaj? Znižajmo naj glasnost?! Ni šans. Ne bomo se pustili utišati. Bomo pa poskrbeli, da bodo zaprli klub, haha!« Bend je tako nadaljeval do konca, represivne organe poslal u kurac, ljudi spodbudil k nemirom na plesnem podiju in nato kar naenkrat prišel do konca seta, se iskreno zahvalil in to je bilo to.

 

EYEHATEGOD - Medicine Noose

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pozabil si omeniti Jimmijev t-shirt benda Verbal Abuse. Tole je bil popoln koncert v vseh pogledih, kljub kakšnemu od najedajočih faktorjev, ampak težko bi bilo bolj verodostojno :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness