* foto: Aleš Rosa/Kino Šiška

Kino Šiška, 11. 2. 2018

 

Ob priložnostih, ko uspe kak mlad alternativni umetnik razprodati Katedralo Kina Šiška, se lahko vedno vprašamo o prelomnicah in procesih, ki so do tega pripeljali. O moči in všečnosti njegovega celotnega opusa, o tistem hitu ali dveh, ki mu pomagata preseči meje podzemlja in pogosto nujno tudi o raznih obglasbenih detajlih, ki ga v konkurenci podobnih delajo zares opaznega in okrog njega ustvarjajo težko opisljiv hajp.

Archy Marshall, bolj znan kot King Krule in morda manj znan kot Zoo Kid, Edgar the Breathtaker in še kaj, kar mu je v kakšnem izmed njegovih obdobij (glasbenega) odraščanja nudilo oporo v iskanju lastnega izraza, je Šiško razprodal skoraj mesec pred koncertom, kar nas je ob premišljevanju zgoraj naštetih kriterijev lahko pustilo kar malce zmedene, a ob njegovi nesporni kvaliteti in drugačnosti tudi zadovoljne. Krule je sicer že leta 2013, pri osemnajstih, izdal single Easy Easy, ki se je s pristno angleško mešanico surovosti in spevnosti vtisnil v ušesa vsakega vsaj malce resnega sledilca indie glasbe ter skoraj postal ena izmed himn izgubljene generacije. To je bilo čutiti tudi tokrat, ko je nabita Katedrala komad, izveden ob koncu glavnega dela koncerta, pričakala razigrana in ob prepevanju skoraj glasnejša od njegovega avtorja. Res je sicer tudi, da je bil Krulov lanski album The Ooz, ki si je z umetnikovim prvencem tokrat dokaj enakomerno delil prostor znotraj setliste, v večini relevantnih publikacij ena absolutno najbolj čislanih indie izdaj zadnjega leta - oziroma tudi širše - zadnjih let. Vseeno pa je šlo že z omenjeno ploščo za relativno zahteven in fragmentiran izdelek, ki je ob nekaj vrhunsko izrisanih samosvojih komadih ponujal tudi kar nekaj precej zamazanih skic skladb, s čimer ni deloval kot nekaj, kar bi zares zmoglo ali želelo širiti krog poslušalstva.

Del Marshallovega uspeha gre tako pripisati kar njegovi drugačnosti in neprilagojenosti, kar se zvočno izide v kompleksni zmesi indie rocka, jazza, panka, rapa in še česa, tudi v živo ob pomoči zelo zanesljivega petčlanskega benda proizvedeni vrhunsko in z ravno dovolj občutka za variacije. Obenem pa se Krule na tekoči turneji ponaša tudi s konsistentnim setom, ki morda za razliko od albumov na vseh koncih ponuja kakšno ljubljenko občinstva - pa najsi gre pri tem za kombinacijo lanskega hit singla Dum Surfer, v tokrat izstopajoče tekoči, elastični izvedbi, ali starejše bossa nova pank popevke A Lizard State nekje z udarnega začetka oziroma za počasnejše introvertirane dragulje tipa Baby Blue in Out Getting Ribs z zaključka uro in pol trajajočega koncerta.

Koncert je nekje v drugi polovici sicer brez dvoma prinesel tudi trenutke, ki so s svojo relativno monotonostjo množico onkraj navijaško razpoloženih prvih vrst grabili težje ali pa so bili v primerih, kakršen je naslovni komad z omenjene lanske plošče, v svojem zvočnem raziskovanju, začinjenim s sicer izjemnim saksofonistom/klarinetistom Ignaciem Salvadoresom, skoraj fizično naporni, a rdečo nit naprej je - ne glede na vse - ves čas vlekel magnetizem samega Marshalla. Čeprav je bil njegov izrazit hrapav vokal v zvočnem miksu in ob (pre)glasnem občinstvu še premalo izpostavljen, je njegova neprisiljeno stilizirana pojava v prijetno zatemnjeni dvorani kljub nenehni resnobnosti delovala ravno prav nastopaško in sorazmerno dostopno, s tem pa je koncert lažje spreminjala v izstopajočo izkušnjo. Slednje še toliko bolj velja v primerjavi z nastopom beograjske zasedbe Bitipatibi, ki je v tehničnem smislu svoj kitarski dream pop sicer dostavljala na povsem solidnem nivoju, a je v vlogi (malce nepotrebne) predskupine delovala za odtenek preveč zasanjano, hipnotično, nedeljsko. K temu je morda pripomoglo dejstvo, da je bend po besedah vokalistke Une Gašić za nastop izvedel šele dan pred nami, torej kakšna dva dneva pred koncertom, a je tudi sicer ob pogostih rošadah v njegovi sestavi glasba večkrat oropana določene oprijemljivosti in izrazitosti, ki bi Bitipatibi tokrat izpostavila kot omembe vreden element intenzivne koncertne nedelje. Projekt smo pri nas že videli v boljši luči, kar pa še ne pomeni, da vrhunska primerka lokalnega spajanja shoegaze kitarskih zidov z dream pop sintovsko in vokalno dostopnostjo - komada Andrija in Mi smo od šećera nista tudi tokrat delovala precej impresivno.

Vseeno je predskupina k splošnemu vtisu večera tokrat dodala le v fragmentih in je lahko predstavljala manjši organizatorski kiks, a je po drugi strani že koncert tako relevantne in aktualne figure indie glasbe, kot je King Krule, tokrat pustil bolj malo prostora za kontekst in je v vsakem primeru s polno dvorano za Kino Šiška predstavljal še eno izmed zadnje čase dokaj pogostih zmag. Čeprav se King Krule v svoji samoraziskovalnosti občasno še preveč izgublja v no-wave izogibanju koherentnim strukturam in fokusiranim, raznolikim vokalnim melodijam, da bi predstavljal povsem konsistenten presežek, se v živo v vseh vidikih izkaže za precej nadpovprečnega akterja sodobne (angleške) indie glasbe. Pota medijskega in množičnega navdušenja znajo biti torej čudna in nepredvidljiva, a včasih vodijo v prave kraje. Nekateri Krulu sicer očitajo, da njegova skrajno introvertirana in na lastne mentalne kaprice vezana besedila poslušalcu ne nudijo možnosti za navezavo in ne prinašajo družbenih komentarjev, a zdi se, da lahko umetnik ravno na ta način danes postane eden izmed glasov fragmentirane, individualistične generacije. V nedeljo se je vsaj v najbolj glasnih, razigranih trenutkih že lahko zdelo tako.