KUD Channel Zero, Ljubljana, 25. 5. 2021

Če se je preteklo obdobje v mnogih aspektih življenja izkazalo za posebej neugodno, je po drugi strani postreglo z obilico časa za nova sodelovanja, morda v iskanju skupne utehe z izmišljanjem novih svetov in tovrstnim bežanjem pred omenjeno neugodnostjo. Tako nam je na zvedava ušesa pred kratkim prišlo ime nove zasedbe Lamaglue. Toda za novim imenom se skrivajo prekaljeni ustvarjalci – gre namreč za še en glasbeni projekt vsestranskega Vitje Balžalorskega, h kateremu je povabil vrsto prepoznavnih glasbenikov. 

Že med zaprtjem so – če uporabimo njihov besednjak – padli v zajčjo luknjo in začeli lepiti skupaj svoje prepoznavne glasbene prvine, ki se sedaj držijo pod imenom Lamaglue. Poleg Vitje sta se eskapadi priključila Kaja Blazinšek z vokalom ter prekaljeni bobnar in producent Marek Fakuč, strunski del sta prevzela basist Marko Širec iz zasedbe Nina Bulatovix in vrtnar haikujev Luka Flegar s kitaro, ritem sekcijo pa je na razne načine pestril Andrej Tomazin.

Kar je glasbeno vzklilo v zadnjih mesecih, je bilo načrtovano kot koncert ter obenem premierna predstavitev sodelovanja šestčlanske zasedbe, ki smo jo v videoprenosu lahko spremljali prejšnji torek, 25. maja 2021, v organizaciji kluba Channel Zero. Ta predstavitev pa ni bila mišljena kot prenos spontanosti koncerta v realnem času, temveč je šlo bolj za premišljen videoalbum, ki je bil posnet februarja. 

Prepustitev krmila Lamaglue se je začela kot potopitev v modro omotico uvodnega distorzičnega alt-rock komada Ultraviolet. Vanj se je vpletal Kajin čutni vokal, ki je poslušalca skupaj z izkrivljajočimi westernovskimi kitarskimi vložki transportiral nekam na daljni Divji zahod, kakor da bi križal imaginarij filma Fear and Loathing in Las Vegas s čudnim sanjskim svetom Davida Lyncha. Medtem ko se na Lyncha odkrito sklicujejo, je bila podoba Andreja Tomazina v povezavi z Raoulom Dukom iz omenjenega filma morda zgolj naključna.

Eksperimentalno zastavljena Catventure je učinkovala kakor zavoj v slepi okljuk, kjer se struktura sesede in se začne priprava na nekaj večjega. Fakuč je s pretresljaji v noiserskih odvodih odlično segrel komad do razvoja v pregovarjanje impulzivnih kitarskih rifaž Vitje in Luke, ki je zvenelo kot avtomobilsko prerivanje na neskončnih nevadskih avtocestah. Napetost je nato prekinila akustičnost Sticks and Stones, ki nam je dala priložnost zajeti zrak in se še bolj potopiti v sklicevanje na Divji zahod v odjekih kavbojskih kitar. Na tej točki sta se vzbudila nostalgičnost ter hrepenenje po nečem izgubljenem, kar je še dodatno podčrtalo besedilo o izkrivljenih spominih in večni pozabi, pri čemer je Kajin izraz zabarval Flegar s spremljevalnim vokalom. S podobno temo se je ukvarjala tudi tišja, minimalistična Guerre, postavljena na sceno, ki se je potapljala iz prej modrordečih v rjave odtenke, žarnice pa so apokaliptično brlele kot na potapljajoči se ladji.

Z gostljatim, nasičenim vzdušjem komada Genesis 22-1 je koncert prišel do točke obrata; Balžalorsky je tokrat sedel za klaviature, Blazinšek je poprijela za zvočnik. Njeni očitajoči vokali v sopostavitvi z negibno, postano atmosfero s temačnimi utripajočimi rjavimi lučmi so ustvarili občutek uročenega upora, v katerem je vsakršna akcija vnaprej onemogočena. Set se je nadaljeval v skladbo Others, ki je postregla z nekaj več in izrazitejšimi shoegazerskimi, slowdive momenti.

Zaključni del koncerta je s komadom Mummbly prešel v instrumentalo sanjavih wa wa kitar in raznolikih tolkal, se smukal po fuzzy teritorijih in spet zašel v enigmatične, eterične pasaže, v katerih so se plastile Flegarjeve shoegazerske zavese, ob katerih je Fakuč nizal svoje bobnarske mojstrovine. Ob zvočnem grajenju in stopnjevanju je bil finale scensko podkrepljen z bolj optimističnim sentimentom in se iz prej na trenutke malodušnih faz obarval v širok spekter barv. Tako se je celota sklenila v koncert, ki je s svojo rdečo nitjo ustvaril logiko albuma s sproti podanimi naslovi skladb, pri čemer pa je umanjkal element spontanosti koncertne izkušnje v živo.

Lamaglue so pokazali, kako se da uveljavljene vzorce kombinirati na nove, drzne načine in kako je lahko zadušljivost zajčje luknje zgolj inkubacijska faza, iz katere se rodi nova kreativna moč – čeravno še malce narkotična in spodkopana – ki vitalna živi naprej, da si izbori svoje mesto pod soncem.