MACEO PARKER

MACEO PARKER

Recenzija dogodka
12. 3. 2016 - 16.30

Cvetličarna, 11. 3. 2016
Foto: Jože Požrl, Jazzfest Gronau 2015

 

Včerajšnji koncert je bil prvi iz cikla New York v Cvetličarni, ki prinaša v ta koncertni prostor, lahko bi rekli, kvalitetnejši program, kot smo ga v tem klubu vajeni. Nastop legende funka Macea Parkerja se je izkazal za zadetek v polno, saj je bila dvorana že pred koncertom dodobra napolnjena. Med uvodno skladbo Funky Fiesta so ob spremljavi ritem sekcije oder počasi, eden za drugim zasedli sami prekaljeni mački, ki so svoj funky slog pilili v zasedbah Jamesa Browna, Georgea Clintona, Parliament, Funkadelic, Prince, P-Funk All Stars in še bi lahko naštevali. Edino kar je na samem začetku zmotilo strogo kritično pero pisočega, je bila malce preveč vsiljiva menedžerka, ki je s svojim vpijočim napovedovanjem nastopajočih, skušala dvigniti temperaturo v dvorani, a je bilo njeno početje brezpredmetno, saj je bila publika navdušena brez njenega agitiranja.

Sinergija med publiko in bendom je bila vzpostavljena tako rekoč na samem začetku, kar je bilo takoj vidno na obrazih glasbenikov, ki so se jim raztegnili v zadovoljne nasmeške, dvorana pa se je zazibala v funky ritmih in dihala skupaj z glasbeniki skozi celoten, skoraj tri ure trajajoč nastop. Druga skladba Off the Hook je še bolj dvignila temperaturo v dvorani in moram priznati, da že dolgo nisem občutil takšnega navdušenja s strani ljubljanske tradicionalno zadržane publike.

Najobilnejši član, basist Rodney »Skeet« Curtis, je s svojo bas kitaro neumorno in pretanjeno nizal groovy bazo in ustvarjal brezhibno podlago, na kateri je zasedba gradila svoj zvok. Kako pomembna je pri funku kitara, nam je že od začetka sicer malo bolj zadržano in subtilno, a ves čas dinamično, dajal vedeti Bruno Speight, ki je bil z na videz preprosto tehniko definitivno eden najpomembnejših členov polnokrvnega funky groova. Samo bobnarju Petu McLeanu, ki je na turnejo vskočil namesto Core Coleman Dunham, bi lahko očitali manjše spodrsljaje, za katere mu je tudi Maceo dal vedeti, da ga ne spravljajo ravno v dobro voljo. A je odziv in energija publike izpod odra zakrila te manjše spodrsljaje na odru in se je tako blaga začetniška trema bobnarja porazgubila med virtuoznim muziciranjem preostale zasedbe. Komu pa se ne bi zatresle hlače, ko bi sedel za bobne s takšnimi eminencami funka?

Klaviaturist Will Boulware je virtuozno in nevsiljivo tvoril vez med pihalom, trobilom in ritem sekcijo. V mirnejših skladbah, kot je bila na primer Ray Charlesova You Give Your Hand, je v jazzovski maniri pritajeno podlagal Parkerjev vokal. V komadu Think (About It) je v prvi plan stopila ena izmed dveh spremljevalnih vokalistk Martha High, ki je del kariere prepevala z botrom funka Jamesom Brownom. Ob njenem nastopu se je mnogim v dvorani naježila koža in to seveda v pozitivnem katarzičnem smislu. Če je Martha prepričala z višino in prezenco, je druga vokalistka Darliene Parker, Maceova sestrična, prepričala z globokim altom in odpela klasiko Stand By Me, v kateri sta se mešali neverjetna nežnost in neizmerna energija.

Pozavnist Greg Boyer, ki se je že pri devetnajstih letih pridružil Georgu Clintonu in bandu Parliament, je tako z ritmiko kot briljantnimi solo vložki poleg vodje zasedbe med publiko sprožal najmočnejše ovacije. S stopnjevanjem nastopa se je publika že toliko razgrela in spravila v gibanje, da navdušenje ni popuščalo, in zasedba nas je držala v neumornem gibanju in navdušenem prepevanju funky fraz. Maceo Parker je bil vse v enem, dirigent, solist in pevec, ki je vodil igro, in videti je bilo, da v tem neizmerno uživa. Kljub letom je Maceo še vedno v vrhunski formi, mogoče bi kakšni zlobni jeziki rekli, da njegov funk nima več takšne čvrstosti, a je filing še vedno pravi in ko vidiš zadovoljstvo tako na odru kot pod odrom, je krog sklenjen in poti nazaj več ni.

Koncertni lok je bil zgrajen zelo premišljeno, a se je videlo, da se je Maceo precej razigral in ni skoparil s šalami in zabavnimi plesnimi vložki in improvizacijami. Proti koncu koncerta se je ob strani odra zopet pojavila neutrudna menedžerka, ki je že kazala znake, da hoče band čim prej spraviti z odra. Med zaključno skladbo se je zopet pojavila pred mikrofonom in skušala na klasičen ameriški način pompozno predstaviti člane, a ji tudi tokrat ni uspelo, saj ji tako band kot publika niso pustili zadosti prostora.

Maceo in ekipa so se še enkrat vrnili na oder in kljub dolgemu nastopu uspeli ohraniti temperaturo na vrelišču debeli dve uri. Cvetličarna je včeraj zvečer žarela v žaru 98% funka in dveh procentov jazza. In Maceo Parker še vedno piha v ta sax!

 

 

Za pokušino izjava Macea Parkerja o vtisih neposredno po koncertu, ki sta jo za Radio Študent posnela Marko Doles s kolegico Zalo Opara.
> prisluhni zgoraj!!!

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

TRIKRAT HURA ZA LJUBLJANO :)

Šit, no! Zamudu!!! A ste to imel v koncertnem zapovedniku? Resno? Čist zares? Bemtiboga!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.