MENT v Kinu Šiška

Recenzija dogodka
5. 2. 2018 - 14.30

* foto: Kaja Brezočnik/MENT
Kino Šiška, 31. 1. in 1. 2. 2018

 

Čeprav je letos Kino Šiška v sklopu festivala MENT izgubil petkov in del četrtkovega programa, na nek način še vedno ostaja srce festivalskega dogajanja. Ker s sosednjim M-Hotelom gosti konferenčni del programa, imajo gostujoči delegati na tem prizorišču največ opravka. Poleg tega je CUK nosilec uradnega in neuradnega dela festivalske organizacije, hkrati pa tamkajšnji sredin večer predstavlja največji, najodmevnejši del festivala. Tako je uvodni večer MENTa vedno že trenutek, ko so festivalske usmeritve najbolj izpostavljene in pridejo najmočneje do izraza, bendi pa tu v primerjavi s tistimi, ki nastopijo drugje, dobijo največjo mero pozornosti. 

V prvi vrsti sta letos seveda izstopali zasedbi Young Fathers in Algiers, dve veliki, nič kaj showcase imeni sodobne alternativne glasbe. Škotski alternativni hip-hop trio je ob zaključku koncertne srede ponudil tisto, kar se je od njega pričakovalo - poskočen, osvežujoče težko opredeljiv raperski performans z afro vplivi, pogosto na robu nastopaštva in všečnosti, pa vendar tudi s precej vsebine in s komadi, kot je na primer Get Up, ki je poprej povprečen koncert po kakšne pol ure povzdignil v izstopajočo izkušnjo. Po počasnejši prvi polovici nastopa je proti koncu temperaturo dvignil še In My View, morda najbolj pristen pop komad v opusu tria, ki sicer včasih prekomerno niha prav med preveč popovskim in preveč ohlapnim, a ob živem nastopu, okrepljenem s tolkalcem, precej spretno drži pozornost množice. Množice, ki skače, se ruva, preriva in pleza na oder, s katerega je najprej seveda nagnana, po bežnem simpatično-spontanem navodilu emsija Kayusa Bankoleja pa lahko tam tudi ostane. To je ob zaključnem TV on the Radio obujajočem komadu Shame sprožilo plaz selitev iz prvih vrst na oder, kar je po eni strani bolj kot kaos aktiviralo telefone v zrak in se je bolj kot zgodba, o kateri bomo še dolgo govorili, zdelo kot mladostniški instagram story. Po drugi strani pa je tokrat vseeno delovalo zelo nenačrtovano, nepričakovano in torej kot eden izmed izstopajočih trenutkov tokratnega MENTa.

Še toliko bolj, ker slednje težko zares rečemo za Algiers, sicer morda še pomembnejši bend, ki mu je ob njegovem post-pank/gospel/soul/nojz združevanju težko kadarkoli oporekati resnejše spogledovanje s tržno usmeritvijo. Bend s svojo protestno držo deluje resno, hkrati pa zna napisati tudi hit, kar je dokazal izjemen in lepo sprejet komad Underside of Power ob koncu enournega koncerta. Kot je za bend značilno, so komadom uvode pogosto nudili razni izseki iz govorov, predanost svojim idejam in konceptom pa je bilo čutiti tudi iz intenzivnega nastopa – medtem ko se je vokalno impresivni frontman Franklin James Fisher metal po tleh, je basist navijaško stopal do roba odra, kitarist pa je z raznimi kitarami zbrano in odločno ustvarjal vsakič drugačen zvok, kar se je intenziviralo do te mere, da je bilo energije na odru že preveč, pod odrom pa morda premalo.

Ob tem pa tokrat ni šlo le za pričakovano zadržano ali z raznih vetrov nabrano občinstvo, temveč za zvok, ki je predvsem v primeru vokalov do nas cel koncert prihajal pridušeno, skorajda podvodno zamegljeno, kar je bendu preprečevalo, da bi svojo angažiranost z odra prenesel tudi pod njega, predstava na odru pa se je zdela občasno milje oddaljena od konzumentov pod njim. Če smo bili tako torej do neke mere gotovo impresionirani nad predstavo relevantnega alter-rock benda, se povezava z njim ni mogla zares vzpostaviti. Kar se je torej v momentih zdelo impresivno, je v celoti izpadlo kot zamujena priložnost.

Na srečo so nas prijetno potešili ruski art-rockerji Glintshake, ki so v Komuni suvereno upravičili sloves impresivne koncertne sile. Bend v osnovi še vedno temelji na spretnem kitarskem muziciranju in pri tem funkcionira na redko videnem nivoju, s karizmo front dekleta Katye Shilonosove, tudi solo zvezde letošnjega MENTa, pa dobi še nov, recimo temu showcase element. Glintshake se je v prvi vrsti izkazal za dobro uigran bend, ki na poti od matematičnega indie rocka do post-panka išče svoje robove in groove, pri tem pa občasno namerno razpada, da lahko že v naslednjem trenutku preseneti s svojo natančnostjo. Kvartet je tako v primerjavi s preostalimi nastopajočimi na festivalu pustil vtis profesionalnosti, zvočne dodelanosti, ki presega okvirje showcasov in lahko tudi z ruščino seže še precej dlje, sredin termin v Komuni pa je poskrbel, da ga je zagotovo slišalo tudi veliko število ušes.

Delikatnejši so lahko seveda šišenski termini v četrtek, a je madžarski indie bend Fran Palermo kljub vsemu ponudil enega bolj prepričljivih kitarskih festivalskih nastopov, ki je bil na srečo tudi dobro obiskan. Madžari svoj rock precej prefinjeno in neprisiljeno nadgrajujejo s trobili in eksotičnimi vplivi, preden preveč spomnijo na kakšne Calexico pa presenetijo z lastnim stilom, osvežujoče očitnim tudi v slogu oblačenja. Na ta način bend izstopa in brez praznega nastopaštva ostane v spominu precej bolj kot na primer njemu sledeči estonski pop projekt Avoid Dave, ki je kljub nekaterim všečnim beatom ter aranžmajem ponudil enega bolj dostopnih, radijskih pa tudi vokalno in besedilno pocukranih nastopov festivala. Avoid Avoid Dave, bi lahko priporočili …

Program se v primerjavi s prejšnjimi izvedbami ni zdel kaj manj milozvočen in je ponudil mešanico vseh hrupnosti, je pa v sredinske vode zaplul s slovenskimi predstavniki. Eden takšnih je projekt Neomi, ki že nekaj let ustvarja nekakšen urbani pop, ki ne bi našel mesta na Metelkovi, se pa v zadnjem času transformira v nekaj sodobnejšega in se tudi z angleščino oddaljuje od najširše slovenske publike. Tokrat je bend v iskanju drugačnosti pri letanju od White Dove do Moviestar in naprej zvenel uigrano in v tehnicističnem smislu dovršeno, a mu do presežne (alternativne) vrednosti, ki bi ga odpeljala v tujino, še vedno nekaj manjka. Tudi večminuten instrumentalni zaključek, ki v bendovem opusu najbrž močno izstopa, se bolj kot spontano raziskovanje zdi prav premišljeno iskanje tega odmika od radijskosti, kar pa še ne prinaša nujno tudi tiste manjkajoče iskrice nepredvidljivosti, kaosa, čudnosti.

Nekoliko bolj samosvoji so gotovo Nesesari Kakalulu, ki so bili z uvodnim nastopom v Katedrali močno izpostavljeni, svoj afro-beat pa so tokrat nadgradili še s šesterico backvokalistk. Njihov pisan zvok se je izkazal kot primeren za otvoritev festivala in je z nenadnimi spremembami ritma zabaval, če že ne navduševal občinstvo, s tem pa projektu še utrdil status alter posebneža z relativno malo ostrine, a s presenetljivo širokim dometom. Pred njimi nas je ob pogostitvi v festival sicer uvedel še DJ Borka s svojo značilno kombinacijo hip-hop beatov in eklektičnih semplov, predvsem pa je za njimi v sklopu tridnevnega snežnega festivala nastopilo še kup bolj čudnih umetnikov ...

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.