Nikki Louder, Barka tone in bele plombe

Recenzija dogodka
21. 4. 2013 - 14.00

Menza pri koritu, 19. 4. 2013

 

Pompozni večer domačih hrupnežev v Menzi pri koritu

 

Petkov večer v Menzi pri koritu je ob bučni promociji pompozno napovedoval manifestacijo domačega alternativno rockovskega podzemlja. Koncert dvojice zasedb se je zgodil v počastitev izdaje druge velike plošče kamniškega trojca Nikki Louder, ki je v zadnjih petih letih zasluženo postal ena pomembnejših in bolj čislanih lokalnih rockerskih zasedb. Pred koncertom sem med kafansko debato slišal opazko, da je bend trenutno nekoliko precenjen. Vsekakor se je Nikki Louder v preteklih nekaj letih dodobra razvil in z zadnjo ploščo bojda tudi nekoliko spremenil. Živi nastop pa je vsekakor najboljši pokazatelj trenutnega stanja duha.

Dodaten razlog za pohod v Menzo je bil tudi nastop kolektiva Barka tone in bele plombe, ki po govoricah sodeč veliko obeta. Na svojo nesrečo sem povsem pozabil, da se koncerti v Menzi pri koritu dandanašnji začenjajo skoraj točno ob najavljeni uri in tako uspel zamuditi prvo polovico nastopa štiričlanske zasedbe. Njeni člani so vsi po vrsti stari znanci glasbene alternative, ki so so-delovali v nič koliko projektih. Na vokalih kraljuje eminenca Dani Kavaš, medtem ko ga spremlja postava dveh kitaristov in bobnarja. Glede na podane reference se zvok in celosten izraz zasedbe zdita skoraj predvidljiva.

To je raztrgana kitarska godba, ki se sprehaja med rockersko surovostjo in jazzovsko mehkobo. Kolektiv proizvaja svobodne strukture komadov, polne hrupnih vpadov, udarov in prekinitev, preplet disharmoničnih in konvencionalnih elementov ter odraža značilni ludizem. Barka tone in bele plombe je ritmičen in za vajeno uho zelo všečen glasbeni fenomen, ki je na račun Kavaševe črne humornosti in nihilizma videti kot nekakšno gledališče absurda. Zvočna podoba prehaja od mogočne ritmične rockovske udarnosti pa vse do kantavtorske pripovednosti. Zasedba je na odru delovala zbrano, užitkarsko in nepretenciozno.

Po kratkem premoru je v dvorani začelo še glasneje rohneti. Ko so se na odru pojavili Nikki Louder, se je klub začel bliskovito polniti. Opaziti je bilo, da publika – kot je to običaj na številnih koncertih – ni sramežljivo zasedla oddaljenih položajev, ampak se je nemudoma zgnetla ob odru. Da dobi dobro mesto. Med preigravanjem prvega komada, seveda z nove plošče, je v zadnjem delu dvorane še vedno zijala luknja, ki so jo nato hitro polnili zamudniki. Kar je bilo v zraku že pred koncertom, se je uresničilo. Nikki Louder je izjemno priljubljena zasedba, ki ima svojo zvesto publiko. Nastop trojke je bil suveren, dovolj glasen in dodobra hrupen. Kot se za Nikki Louder spodobi. Komade nove plošče sem poslušal prvič in zato nemudoma opazil nekatere osvežitve in premestitve izraznosti. Zasedba je ojačala ritmično podstat – namesto razpršenega hrupa, ki se je često potopil v meditativno monotonijo, je nova zvočna podoba veliko bolj kontrolirano ritmična, četudi se nenehno odvijajo na videz nekontrolirani izlivi. Nastopajoči dajejo vtis, kot da so se izpustili z verige, a se nato predvsem zaradi disciplinirane ritem sekcije vselej vrnejo v tirnice zastavljenih komadov.

Nikki Louder so torej postali bolj načrtno strukturirani. Na drugi strani so njihovi bolj izpostavljeni starejši komadi postali pravcati hiti, četudi so ustvarjeni v povsem nekonvencionalni maniri hrupnega rocka. Seveda imajo takšni premiki tako pozitivne kot negativne posledice: če bodo ljubitelji bolj intuitivnih glasbenih praks morda malce nepotešeni, bodo tisti, vajeni malce bolj konvencionalne godbe, izzvani, da se spoprimejo s tovrstno surovo estetiko.

Nastop Nikki Louder je zaznamoval tudi njihov odnos do publike oziroma samih sebe. Zasedba je na bila odru postavljena v polkrog, ki omogoča neprestano medsebojno neverbalno komunikacijo. Gledalci smo zgolj zunanji opazovalci dogajanja. Zasedba nas niti ne animira niti popolnoma vključi. Dokaj skromna in nepompozna zasedba tako nima potrebe po klasično rockerskem frontalnem koketiranju s publiko. Na trenutke bi člani lahko delovali celo sramežljivo, vsekakor pa vljudno zadržano. Na takšen način, kar velja za oba benda, odstopajo od običajne egocentrične naravnanosti današnjih ustvarjalcev raznorodnih umetnosti, ki pogosto privede do pretirane samoreferenčnosti. Gledalci tako torej v vlogi voajerjev spremljamo kolektiv, ki brezmejno uživa v svojem početju. Edina nekoliko čudaška stvar nastopa Nikki Louder je njegova dolžina. Končal se je namreč že po kakšnih 40 minutah, ko smo se prisotni ravno dobro ogreli. Morda pa se za vsem tem res skriva kakšen rockerski kliše. Kratko in sladko, četudi bi si odlična publika zaslužila kakšen podaljšek.

 

 

http://nikkilouder.tumblr.com/
http://www.moonleerecords.com/2013/04/10/golden-men-first-single-off-new...
http://www.radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/nikki-louder-golden-men
http://barkatoneinbeleplombe.bandcamp.com/
http://www.radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/barka-tone-in-bele-plombe-...

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness