ONKRAJ PRI KORITU: BRGS BAKER LINCH, TOVARIŠ STRMOGLAVLJEN

ONKRAJ PRI KORITU: BRGS BAKER LINCH, TOVARIŠ STRMOGLAVLJEN

Recenzija dogodka
28. 1. 2015 - 16.00

Menza pri koritu, 27. 1. 2015

 

Včeraj zvečer je Menza pri koritu v okviru cikla Onkraj pri koritu pripravila poseben, kanček domačen, a tudi kanček svetovljanski večer z dvema koncertoma mejnih muzik izpod prstov recimo temu ljubljansko-kraško-podgurske „brutal alternative“, tesno povezane tako z Radiem Študent kot tudi z zgodbo Menze pri koritu.

Predstavljale so se plošče, predstavljalo se je delo. Na eni strani posnetek kompozicije Porta di Museo še vedno sveže zasedbe BRGS Baker Linch, ki jo sestavljajo tolkalec, elektroakustik Jaka Berger, (predvsem) pesnik Nejc Bahor – Biga ter kitarist-multiintštrumentalist, elektrofonik Samo Pavlica. Drugi izdelek v fokusu večera pa je bila nova plošča Osebni stečaj kantavtorja eksperimentalista Martina Ukmarja, ki solistično "songwritersko" glasbo izdaja pod imenom Tovariš Strmoglavljen.

Prvi koncertni del dogodka je pripadel zvočno avanturističnemu triu, ki se je, kolikor vemo, združil za priložnost nastopa na lanskem Multiversal festivalu v Berlinu, kamor so potovali vsi trije tudi kot solisti. Že v izhodišču so presenetili s semplom tukajšnje folklore zborovskega petja, ki je razširil dimenzije s promocijskega posnetka slišane kompozicije. Ta je postala očitnejša šele z brano besedo, ki je iz Bakerjevih ust predirno nagazila toplo distorzijo razkrajajočih se semplov.  Dalje se je slišani inštrumentarij počasi širil, z deli kompozicije je vstopalo efektirano trganje Biginih besed, Lincheva oscilatorska in loop elektrofonija, Brgsove lokovane činele/tomi, novi sempli, drom globoke distorzirane preparirane kitare in še kaj. Slišali smo elektroakustično seanso z jasnim fokusom odprte kompozicije, seveda polnjene z improviziranim zvočenjem, naenkrat zaznamovanim tako z antiestetiko razpršene podzemne nojz scene kot tudi s poslušalskimi praksami, bolj lastnimi tako imenovani prosto improvizirani glasbi. Nekajkrat je posoda začela puščati preko robov, različni zvočni drobci, loopi in odmevi so se znotraj nakazane sinteze nakopičili do meje, ko je poslušalski rob izvajanega povozilo nekaj kaotičnega. Predvsem je tak obraz njihove improvizacije na površje vzniknil v zadnji tretjini nastopa, v nekako najbolj elementarno razbitem delu, ko so sicer zelo zasijali nekateri detajli, denimo Bakerjeva kasetna planderfonija, a je obenem zvočenje tudi občutno izgubilo jasnejši fokus. Tudi zato sklepam, da bi krajši nastop morda bolj ustrezal njihovi vsebini v odnosu s poslušalcem. Vsekakor pa je bil njihov svež pristop k umestitvi dekonstrukcije besede ter k inter-področni, inter-scenski improvizaciji kljub tem pripombam nedvomno vreden ogleda in poln zadoščenja ob ludistični tendenci, otipljivo konkretnem anarho-momentu v prostoru. Na drugi strani zida je samo zid.

Drugi del večera je nato pripadel Strmoglavljenemu tovarišu, znancu iz ničkoliko zasedb ter okolij upora. Radio Študent v zadnjem obdobju poskuša z grobim zarisom identitete „nove čudne Slovenije“, v veliki meri motivirano tudi z Ukmarjevo nenavadno, eksperimentalno folk formo. Zdi se, da je Strmoglavljen z novim albumom ta moment zajahal bolj suvereno kot kdajkoli prej ter da je odziv komplementaren, da se tu godi nekaj res zanimivega. To je potrdilo izjemno prijetno koncertno vzdušje z lepim številom obiskovalcev. Prepoznaven besedilno-vokalni izraz edinstveno estetizirane melanholije, prebite z globoko protestno trmo, je prisotne odpeljal na iskreno empatičen trip, podprt s preko mej preglednega kompleksno inštrumentalno spremljavo. Veliko prednasnetih ritmiziranih zvočnih vzorcev raznolikih denimo indijskih in afriških zvočil ali celo ritem mašin Ukmar prepleta z živo vokalno-poetično in multiinštrumentalno igro, katere posebna lastnost je pronicljiv soj vseh raznolikih določujočih okoliščin Tovariševe identitete, od pihalne godbe, Beefhearta, improvizacije, širine vpliva RŠ-a, glasb sveta, krasa in Srečka Kosovela, Menze pri koritu, socialnega angažmaja ter te čudne sodobne eksistence ustvarjalnega nekonformističnega posameznika. Daleč največ, kar lahko pripišemo Ukmarjevi ustvarjalnosti, je, da na videz skoraj „brez napora“ zelo uspešno in na edinstven način počne veliko reči, ki marsikomu znotraj scen različnih glasb zelo pogosto grdo spodletijo. To mu med drugim zagotavlja izjemno širino z močjo privlaka raznolikih ušes in intim. Inspirativno ...

„Moj prostor ni nikjer,“ so bile tokrat prve besede iz njegovih ust. Vendar so sledili „ti“ in „tam“ in „tu“. Kot je bilo včeraj v Menzi pri koritu. Čuten večer, poln druženja in refleksije.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness