perc

perc

Recenzija dogodka
3. 3. 2013 - 16.15

Klub K4, 1. 3. 2013

 

Poznavalci klubskih trendov so za enega pomembnejših pojavov v minulem letu proglasili vrnitev trdega, brezkompromisnega techna. Ker so tega zakuhali predvsem otoški producenti, so ga skupaj z nekaterimi vidnimi mediji že proglasili za novi val britanskega industrial techna na sledi tistega, ki ga je nekje sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja zakuhal dvojec British Murder Boys. Za najpomembnejšo založbo pri kateri so se zbrali obuditelji so soglasno izglasovali Perc Trax, domači kru Elements, ki že vrsto let skrbi za predstavitev aktualnih techno smernic v domačem klubovju, pa je svoje poslanstvo ponovno upravičil minuli petek, ko je v K4 pripeljal kar šefa založbe, britanskega producenta Alistaira Wellsa alias Perca.

Percova pot v produciranje plesne elektronske glasbe je skozi prizmo britanskih elektronskih producentov, ki so začeli ustvarjati nekje v drugi polovici devetdestih – ali pozneje, razmeroma standardna. Tja je vstopil skozi izkušnjo zgodnjega detroitskega in čikaškega techna in housa, očaral ga je IDM, kot so ga v zgodnjih devetdesetih ustvarjali njegovi rojaki zbrani okoli založbe Warp, enega ključnih vplivov svojemu izrazu pa je našel skozi industrial zasedbo Nine Inch Nails. Ta ga je pripeljala do odkritja britanskih industrial pionirjev tipa Cabaret Voltaire, Throbbing Gristle in Coil, katerih industrijsko estetiko je po vzoru britanskih techno institucij, kot sta Surgeon in Regis, pretopil v plesišču prijazen techno. Kot se spodobi za producenta, ki je elektronsko glasbo v njeni najbolj plesni podobi odkrival v začetku devetdesetih, ni spregledal niti takrat zelo popularnega (UK) ravea, produkcijsko kilometrino pa je sam menda najprej nabiral z ustvarjanjem drum and bassa. Vse te raznotere izkušnje je v različno doziranih odmerkih serviral tudi v svojem petkovem setu v Štirki, ter v najlepši luči dokazal, zakaj je reden gost britanskih, ameriških, japonskih in evropskih klubov.

Tistim, ki Perca in njegovih recentnih setov nismo poznali, je bilo že po prvih minutah jasno, da bo Britanec tokrat sledil enemu glavnih elementsovih sloganov »trdo in pravilno«, dasiravno je bil to – kot se je izkazalo v drugi polovici seta – za Percove standarde, očitno razmeroma nežen uvod. No, kakorkoli že, če je techno v zadnjih letih skozi različne izpeljanke našel pot tudi v domače fotelje, ga Perc s svojo produkcijo vrača tja kjer najbolj opravičuje svoj namen, torej na plesišče. Da ustvarja (tudi) glasbo ukrojeno izključno za didžejanje, se je izkazalo v prvi tretjini seta, ki je pravzaprav dobil podobo še najbliže temu, kar razumemo pod terminom live-act. Intenziven minimalističen techno okovan s trdimi in hkrati hipnotičnimi metalurškimi povrtavanji ter drugimi (melodičnimi) pritiklinami, je skozi subtilen, skoraj neopazen miks, solidno napolnjeno veliko štirkino plesišče hipoma zazibal v poplesavanje. Ko je ta ujela delovno temperaturo, je Britanec s še tršim, priložnostno sinkopiranim in (future) funky zašiljenim technom prestavil v višjo prestavo. To je sicer opazno razredčilo publiko, toda Perc se v svoji nameri, da odvrti trd, brezkompromisen set, ni pustil motiti.

Tisto pravo plesno razpaljotko je napovedal komad podkrepljen z jungleskim ritmom, to kar je sledilo pa bi še najlažje povzeli kot rekontekstualizacijo (UK) rejva. Komadi in vrtoglav način miksanja so narekovali precej bolj razdrobljen scenosled, v katerem so pobudo izmenično prevzemale acid tehnaške izpeljanke na sledi kakšnega Joeya Beltrama, (posodobljen) žmohten industrial techno, priložnostno pa se je v set prikradel tudi kakšen bolj podrt ritem, ki se je vsaj s kotičkom očesa oziral po IDM-u. Plesno, partijaško razpoloženje se je dvigovalo iz komada v komad, to pa je očitno začutila tudi publika, ki je že na polovici ponovno napolnila plesišče in vročično vztrajala vse do konca (podaljšanega) seta, po katerem je z glasnimi ovacijami iztržila celo za elektronsko-plesne nastope precej nestandarden dodatek. Za to, da si dogodek in z njim Perc zaslužita oceno odlično, je tokrat poskrbelo še naravnost izvrstno ozvočenje, kar verjetno lahko pripišemo tudi Britančevi izpiljeni, za plesišče prikrojeni produkciji. Če je to »revival« industrial techna, sta medijski in fenovski hajp povsem upravičena.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness