Peter Bjorn & John, Noair

Peter Bjorn & John, Noair

Recenzija dogodka
18. 3. 2019 - 14.30

Kino Šiška, Ljubljana, 15. 3. 2019

 

En hit. Včasih je tudi na indie sceni dovolj en sam spevno nadležen hit, da si za naslednje desetletje pridobiš množico zvestih oboževalcev in hkrati še množico strogih kritikov, ob čemer je obema poloma pogosto skupno to, da tvoj celoten opus ocenjujeta prav skozi prizmo tega enega hita. Gre nenazadnje za tiste vrste hit, ki je razmeroma majhen bend leta 2006 nemudoma izstrelil v filme, reklame in videoigre; in tiste vrste hit, ki bendu tudi v letu 2019 omogoča lepo napolniti šišensko Katedralo. Hkrati pa je to seveda komad, ki je tudi tokrat, ko ga je zasedba prihranila za bis, iz občinstva in benda spet izvabil največ energije.  

Po drugi strani je na tem mestu nujen poudarek, da nikakor ne gre za tiste vrste hit, ki bi tudi po kvaliteti zasenčil preostanek bendovega opusa, zaradi česar si upamo verjeti, da se je večji del petkovega občinstva vendarle dobro zavedal, da gre v primeru tria Peter Bjorn and John za precej več kot enohitovsko čudo. Večji del bendovega indie renomeja in njegove kredibilnosti sicer še vedno izhaja in bo vedno izhajal iz plošče Writer's Block, ki je leta 2006 med drugim vključevala tudi omenjeni hit, a je ob tem premogla še kup drugih skrajno spevnih in samosvojih pop rock komadov, ki slonijo na beatlovski melodičnosti pomočeni v vode new wavea in shoegazea. Relevantnost omenjene plošče lahko v sodobnejšem, mladini bližjem jeziku ponazorimo tudi s podatkom, da so čez vojaško zadržane bite in zapeljive bas linije raznih njenih komadov med drugim rapali Azealia Banks, Kendrick Lamar, Kanye West in Drake. V tem kontekstu nas tako gotovo ni malo, ki verjamemo, da plošča Writer's Block predstavlja eno izmed referenčnih točk v razvoju kitarske indie pop glasbe po letu 2000, in nas tudi v petek v Katedrali ni bilo malo takšnih, ki smo obžalovali, da se je bend k omenjeni plošči tokrat vrnil le trikrat – pa čeprav je ob uvodni Let's Call It Off kazalo drugače.

Če je bilo ganljivo romantiko zvočno kompleksnega komada The Chills tokrat najbrž vsaj malce iluzorno pričakovati, pa je bolj zbodla odsotnost skladbe Up Against The Wall, ki je na omenjeni plošči in tudi ob večini nedavnih živih nastopov tria predstavljala pozni vrhunec, tako v smislu kompleksnejše instrumentacije kot čustvene angažiranosti. Kar bendu lahko očitamo in na novejših ploščah prihaja še bolj do izraza, sta sicer prav površinskost zvoka in skrajna lahkotnost, s katero se trio loteva pisanja skladb ter s tem svoje poslušalstvo, ki je zdaj, roko na srce, v povprečju bližje tridesetim kot dvajsetim, tudi nekoliko podcenjuje. A če za nekatere bende velja, da jih njihov odpor do pogumnejšega skladanja v celoti diskreditira, je že na tem mestu nujno omeniti še sredstvo, s katerim se trio Peter, Bjorn and John uspe zadržati nad gladino. V takšnih primerih je najboljši način ohranjanja relevantnosti postmoderni obrat k samorefleksiji in samoironiji, s katerima bend daje vedeti, da se zaveda, kako varna je njegova pozicija. V takšnem obratu je švedski trio že od nekdaj precej učinkovit. Pogosti so tako trenutki, ko Peter in Bjorn pojeta o lastnih komadih ali pa o glasbi in umetnosti nasploh. To so v petek vsaj posredno nakazali denimo verzi »all art has been contemporary, so dig a little deeper« iz zvočno eklektičnega komada Dig a Little Deeper, še enega izmed vrhuncev večera in predstavnika v petek močno zastopane plošče Gimme Some iz leta 2011. Plošče, na kateri sicer je bend morda še zadnjič zvenel sveže in navdahnjeno.  

Vse to sicer še ne pomeni, da v petek vrhuncev večera niso predstavljali tudi nekateri komadi z bendove nove plošče Darker Days – v mislih imamo predvsem Gut Feeling –, vendar pa so nekateri drugi Švede prikazali v malce zbledeli, preveč varni, preveč topi obliki. Tisti, ki je v petek zvečer želel opazovati bend na vrhuncu ali v vzponu, tokrat torej ni zares prišel na svoj račun oziroma morda je, a le če je v Katedralo vstopil že zgodaj, kakšnih 20 čez osmo, ko je nastopila koprska predskupina NOAIR. Za ta kitarski alter pop kvartet se zdi, da z vsakim nastopom funkcionira bolje, kar pomeni, da svoj čustveno angažirani indie, ki v najboljših trenutkih spominja na Local Natives, Foals in seveda še marsikaj drugega, zdaj dostavlja dovolj samozavestno tudi za dvorane v velikosti Katedrale. To dejstvo še toliko močneje izstopi v primerih tistih njihovih resnično dobro spisanih komadov, kakršnih na drugi plošči niti ne manjka, letvico pa visoko postavi že zelo prepričljiv single Colours, tokrat odigran razmeroma zgodaj v setu. Sicer pa so že nekatere skladbe s prve plošče, denimo The Way They Say, bend pokazale v izstopajoče zreli luči. Kljub relativni formulaičnosti bendovega zvoka NOAIR s svojimi premišljeno zgrajenimi, dinamičnimi komadi ohranjajo svežino, predvsem pa tudi ob zapadanju v klasične rockovske instrumentalne dele ne izpadejo pretenciozno, ob tem pa bi jim po drugi strani za zdaj še lahko očitali rahlo pomanjkanje karizme in igrivosti.  

Segment nastopaštva in odrske prezence je po drugi strani v primerjavi z običajnimi indie bendi ravno ena izmed prednosti  tria Peter Bjorn and John, ki se od nekdaj trudi, da bi izpostavil osebnosti treh nadarjenih glasbenikov. To je do neke mere uspelo tudi tokrat, a je celotno idejo malce skazila nepričakovana in nerazložena odsotnost bobnarja Johna, ki ga je sicer povsem dostojno nadomestil nek mlajši kolega. Kljub temu sta Bjorn in Peter s skakanjem po odru in izleti med občinstvo ob največjih hitih uspešno prilivala olje na ogenj koncerta in tudi vokalno ves čas dokazovala, da gre za prepričljiv, izkušen koncertni bend, pa četudi je bilo že kmalu po začetku v luči njihove nagnjenosti do zadrževanja v coni udobja vsaj do neke mere jasno, da nepozabnih koncertnih presežkov ni šlo pričakovati.

Do neke mere torej drži, da je naše prvo srečanje s triom Peter Bjorn and John prineslo premalo in prišlo prepozno, ter da niti benda niti občinstva ni prikazalo v najboljši luči. Dejstvo je tudi, da švedski trio niti ni več zares relevanten, trendovski ali sploh alternativen in da se na tej turneji v sorazmerno majhni meri posveča časom, ko je vse to bil. A v kontekstu koncertne recenzije je vsaj enako ključen tudi poudarek, da je bil sam nastop kljub vsemu izstopajoče energičen in prepričljiv, seznam odigranih skladb pa dovolj konsistenten, da je tudi dvomljivcem dokazal, da bendova diskografija vendarle premore veliko več kot le tisti en hit. Tisti, ki smo želeli hraniti nostalgijo po letu 2006, pa lahko to še vedno počnemo tudi doma.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness