Prekmurje vrača udarec: Jinho Jinza v Gala Hali

Gala Hala, 26. 4. 2018

Domorodni četrtki - mesečni koncerti domačih bendov v Gala Hali že nekaj časa predstavljajo pomembne priložnosti tako za bende kot za zainteresirane koncertne organizatorje iz drugih krajev in prostorov v izvidnici. Tudi sodelavci Radia Študent jih redno obiskujemo. Če se omejimo zgolj na letošnje leto, tokrat dogodke Domorodnih četrtkov recenziramo že tretjič v štirih mesecih: po elektroniki novomeškega poeta Gašperja Torkarja in debitantskem nastopu dolenjskega kantavtorja Sick Mmicka je zdaj na vrsto prišel prekmurski blues rock tričlanske zasedbe Jinho Jinza.

Prekmurja in ozadja lokalnega izvora Jinha Jinze se dotaknimo le na kratko: prekmursko zarotništvo je svojevrsten fenomen samoniklega organiziranja tako v smislu glasbenega kot širše socialnega organiziranja. Za Jinho Jinza, torej za Janisa, Samota in Mateja, zlahka rečemo, da so njegovo zgodovinsko utelešenje - tako vidno kot slišno. Kot posamezniki so igrali v regionalno pomembnih bendih Psycho-path, Manul in Automassage, obenem pa so pomembni gradniki scene v širšem okolišu Murske Sobote, od koder vsake toliko časa slišimo izstrelitev novega kvalitetnega benda. Na eni zadnjih prekmurskih glasbenih raket torej piše: Jinho Jinza.

Jinho Jinza so se v kratkem času, odkar so pred tremi meseci izdali album Today - ’cause the devil told me so, izstrelili tja, kamor se nek novi domač »alter« bend pač lahko izstreli. Kar seveda ni nič čudnega, saj njihova glasbena linija zapolnjuje neko zevajočo, prvinsko rockovsko praznino. Jinho Jinza blues rock plemenitijo z žaganjem Carnavalovcev ter s spretnim kitarskim aranžiranjem, kot to svojevrstno počno tudi kitarski kočijaži Lynch. Po eni strani to počno s tako milino in po drugi s tako veličino, da je njihov album res vreden vsega odmeva. Zato smo tokratni koncert na Metelkovi tudi težko pričakovali.

Večer je tekel v sproščenem vzdušju. Nikamor se ni mudilo, ni bilo napetosti, ekipa iz Prekmurja je z vso svojo opremo srečno prispela v Ljubljano in samo to se je zdelo zares važno. Jinho Jinza so koncert otvorili precej varčno, s prepoznavnim komadom Blues in naslednjim Runaway Trains on Fire, s katerima fantje niso bistveno odstopali od izvedbe na albumu. Še kakšen komad je moral miniti, da smo se navadili, da Jinho Jinza stavijo predvsem na dodelano tehniko in zvok izvedbe, in ne toliko na performans. Najbolj radijsko prijazni komadi s plate zato niti niso prišli toliko do izraza. Tudi Janisov vokal, ki je na določenih komadih izrazit in emocionalen, je bil na koncertu večino časa rezek, vpijoč in brez tiste miline, ki jo slišimo na primer na komadu Mountain Top, ko romantično zapoje »and I’m far, far, far away from home and I’m far away from you«. Ja, hitiči s plošče so bili rezervirani za uvod in za finiš, za ogrevanje in za bis. Ključni del pa se je zgodil vmes.

Glavnino koncerta Jinho Jinza so zasedli od pet- do šestminutni komadi s plošče, kot so Wieght, Goddess in No Today, na katerih se bend opazno razigra. Nismo rabili vizualizacij, dovolj so bili Samotovi prsti na kitari, ki so plesali po vratu in blues rockovskemu fraziranju prefinjeno dodajali alikvote ter druge posebne kitarske tone. Če naj izpostavimo še kak komad, je nepričakovani udarec gotovo zadal šestminutni izpovedni Love Sick. Bolj odrecitiran kot odpet, poln suspenzov in momentov uigranosti med nastopajočimi, je izstopal kot posebno začinjen del koncerta, ki je publiko brez dvoma očaral.

Nastop se je zaključil po dobrih petdesetih minutah. Lahko bi trajal tudi dlje, a prekmurska karavana je kljub temu pustila svoj pečat. Večer za njimi je zaključil še bendov slavni pajdaš DJ Vuk, ki nam je postregel s prefinjenim izborom iz zgodovinskih in aktualnih analov balkanskega alter rocka, kot jih že leta pokriva s svojo radijsko oddajo in spletnim glasbenim portalom Anatomija Zvuka. Vsekakor je za nami prvovrsten četrtkov večer ...

Facebook Jinho Jinza: https://www.facebook.com/pg/Jinho-Jinza-874693409286406
Facebook God Bless This Mess: https://www.facebook.com/gbtmrec/