Razpoke vmesnika II: Metal

Razpoke vmesnika II: Metal

Recenzija dogodka
18. 9. 2014 - 16.00

Slovenska Kinoteka, 17. 9. 2014

 

Z včerajšnjo predstavo Luke Prinčiča v sodelovanju z zavodom Emanat v Slovenski Kinoteki smo pod naslovom »Razpoke vmesnika II: Metal« znova slišali in tokrat tudi videli, da je slovenska eksperimentalna elektronika na zelo dobrem nivoju. 

Predstava Luke Prinčiča je bila v kinodvorani Slovenske Kinoteke, ki se v svoji prostorski manifestaciji sicer ne ponaša z avantgardno podobo, primerno za predstavo, v kateri se bo v živo eksperimentiralo z zvokom in s sliko, ampak vseeno ponuja dovolj prijetno vzdušje tudi za kaj takega. Tokratna predstava se je začela malo čez deveto uro v dvorani, ki je bila zasedena žal le za kako četrtino. Kakor smo si lahko prebrali v opisu dogodka, so »Razpoke vmesnika II: Metal« v živo izvedena avdio-vizualna kompozicija, v kateri njen avtor z dvema računalnikoma skrbi za avdio in vizualno projekcijo istočasno.

V uvodnem komadu večera je bilo jasno, da gre za ogrevanje ušes in verjetno tudi avdio opreme, za svojevrsten sproščujoči uvod v sintetično zvočenje, ki je sledilo. Sivi in beli šum sta začela polniti kinodvorano, medtem ko smo imeli občutek, da bas le počasi prihaja iz ozadja in dopolnjuje suhi zvok hrupa. Ni pa bilo povsem jasno, če se na velikem ekranu dejansko spreminjajo barve v zelo subtilnem gradientu, ali je bilo to spreminjanje barv zgolj odgovor človeškega avdioperceptivnega sistema. Po prvem komadu sta zvok in slika postala enakovredna, saj od tu dalje ni bilo več enega brez drugega. Avtor predstave, ki je v enem računalniku ustvarjal glasbeno kompozicijo, je pošiljal signal v drugi računalnik, ki je pretvoril avdio signal v razne vizualne efekte in kompozicije. Sledila je serija ločenih komadov, od katerih je vsak imel definiran svoj poseben zvok in sliko. Le špekuliramo lahko, da bi avtor morebiti lahko dosegel močnejši efekt, če bi bila tako vizualna kot glasbena kompozicija neprekinjena skozi celotno predstavo.

Za poznavalce produkcije nemške eksperimentalne založbe raster-noton je vse skupaj zgledalo, kakor da je Luka Prinčič član tega priznanega kolektiva, nepoznavalci pa so bili zgolj soočeni s spojem zvoka in vizualizacij, ki je deloval zares spolirano in kvalitetno. Težko je z besedami razložiti vizualne kompozicije, ki so spremljale posamezne komade, zato definitivno priporočamo ogled predstave, še posebej tistim, ki so vam blizu zvoki, podobni signalom monitorjev srčnega utripa. Če pa vas zvok, ki opominja na to, da ste še živi, ne privlači, vam bo nemara bolj zanimiva vizualna plat predstave, še posebej zaradi dobre sinhronizacije z zvokom.

V zvočnem smislu je Luka Prinčič včeraj z različnimi zvoki predstavljal meje ambientalne in eksperimentalne elektronske glasbe. V ta kontekst spadajo vse različne vrste elektronskih šumov — od običajnega belega mimo rjavega in sivega šuma, do poppinga in cracklinga, ki bi v kakšnem drugačnem kontekstu bili moteči, v tovrstni kompoziciji pa so bili več kot zaželjeni. Za primerno ozvočenje visokih in nizkih frekvenc je bila dvorana primerno pripravljena, kakor tudi za projekcijo, saj je bila slika zares kvalitetna. Vsak komad se je skupaj z vizualizacijami spremenil v zgodbo. Intenzivne komade je spremljala intenzivna vizualna kompozicija, umirjene komade pa bolj umirjene vizualizacije makro povečanih tkanin, skozi katere je odsevala svetloba v lepih mavričnih vzorcih.

Čeprav je kinodvorana pravi prostor za avdiovizualno potovanje, bi si v tem kontekstu želeli videti včerajšnjo predstavo v kakšni zapuščeni tovarni, kjer bi se koncept združenja človeka in tehnologije bolje ujemal s samo lokacijo. Čeprav predstava v svojem naslovu nosi ime »Metal«, so vizualne kompozicije nepovezane s samim materialom – bolj na to asociira zvočna plat predstave, ki nas je večkrat opomnila na grobo kovinsko industrijo. Predstava, ki je trajala slabo uro, je bila res kvalitetna, in po njej definitivno lahko rečemo, da je njen avtor, Luka Prinčič, ne samo glasbenik in umetnik, ampak tudi raziskovalec avdiovizualnih kompozicij.

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

'Predstava Luke Prinčiča je bila v kinodvorani Slovenske Kinoteke, ki se v svoji prostorski manifestaciji sicer ne ponaša z avantgardno podobo, primerno za predstavo, v kateri se bo v živo eksperimentiralo z zvokom in s sliko, ampak vseeno ponuja dovolj prijetno vzdušje tudi za kaj takega' ... opa avtor, spregledal si več kot petnajsletno tradicijo spoja slike in avantgardne glasbe v Kinoteki, ki se je odvijala pod okriljem serije Kino-uho pa še kje ... med njimi je bilo kar nekaj sorodnih, zvočno in vizualno dosti bolj radikalnih AV zadev elektronske ali elektroakustične sorte, naj omenim zgolj Thomasa Lehna in pa dvojec AVVA (Toshimaru Nakamura & Billy Roisz) ... in ja že tedaj v prenovljeni dvorani ... pa dvojec Rdeča raketa lani in še bi lahko našteval ...

... tko da je plac več kot primeren in vsebinsko osmišljen, celo pionirski v tem pogledu pri nas za tovrstne zadeve ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness