Rdeča Raketa in Nanook s severa

Rdeča Raketa in Nanook s severa

Recenzija dogodka
20. 2. 2015 - 17.30

Kinoteka, 19. 2. 2015
Foto: Sabine Pichler; Hundsturm 2013

 

Rdeča Raketa Maje Osojnik in Matije Schellanderja je tako na slovenski glasbeni sceni kot tudi na širšem srednjeevropskem področju znan elektroakustični dvojec, ki ima za seboj že dve dobro sprejeti glasbeni izdaji, zadnjih nekaj let pa ob svoji redni dejavnosti nastopanja ustvarja tudi glasbo za neme filme. Če je Osojnik najbrž še vedno najbolj znana po svojih interpretacijah slovenskih ljudskih pesmi, pa se je vseskozi in vztrajno udinjala predvsem skladateljevanju in igranju na Paetzoldove rekorderje ter svobodnim improvizacijskim projektom. Njen sodrug v na Dunaju delujoči Rdeči Raketi, Matija Schellander, se giblje po polju podobnih glasbenih stremljenj. Povezovanju različnih plasti zvočnih estetik je mogoče najbolje slediti pri njegovem sodelovanju z zasedbo Metalycee, ki z lanskoletno izvrstno plato Expat Blues nadaljuje vztrajno haranje po poljanah industrialnega hiphopa, ozaljšanega z nihajočimi odvodi duba in žlahtnim vonjem krautrokerske masti.

Elektroakustične improvizacije Rdeče Rakete, ki nastajajo kot odziv na utripajočo svetlobo nemega filma, je mogoče datirati nekje v leto 2010 oziroma 2011, včerajšnji nastop na serialki Kino-uho pa je njuno vnovično gostovanje v Kinoteki po predlanskoletnem nastopu z naslovom »Potovanja po Balkanu«, kjer sta namesto ob mrzlem Nanooku s severa igrala ob nemih filmih iz zbirke Avstrijskega filmskega arhiva, ki so bili v prvih desetletjih 20. stoletja posneti v jugovzhodni Evropi. Tokratna enourna improvizacija je s tehničnega in tehnološkega vidika predstavljala stalni skupek zvočil, ki jih Rdeča Raketa uporablja tudi sicer: gre za elektronske instrumente, vezane na verigo efektov, za modularni sintetizator in programsko okolje Ableton. Tu je tudi CD-predvajalnik, katerega ob igranju na Paetzoldov rekorder upravlja Osojnik, ob tem pa bi bilo mogoče našteti še obilico manjših, a vsekakor nezanemarljivih virov in modulatorjev zvoka znotraj že omenjenega širokega nabora zvočil.

Siceršnja improvizacija je bila tokrat vsaj delno pripravljena in premišljena. Kot tudi pred dvema letoma je določen nabor zvokov predstavljala kontekstualno izbrana glasba, ki je prihajala iz majhnega, na skrajno desno stran postavljenega zvočnika. Šlo je za zvočne posnetke inuitskega petja – ali vsaj nečesa, ki bi to lahko bilo, kar je v dovolj ignorantskem poslušalcu vzpostavilo dovoljšno bližino med videnim in slišanim, da je lahko zatrdil, da gre ravno za to, za točno to, torej za etnografske posnetke jasnega izvora. Omenjena komponenta je jasno očrtala željo po osmislitvi lastne improvizacije v kontekstualni navezavi na videno. Improvizacija kot taka bi nemara lahko pustila to povezavo odprto in poskušala vzpostaviti stik z drugačnimi sredstvi, tokratni lok krmarjenja Rdeče Rakete pa je bil na tem mestu jasen, saj je sledil zakonitostim filmskega jezika in filma samega ter se vzporedno z njim tudi zvočno razvijal. Kljub svoji eksperimentalni tehnični naravnanosti je v vsebinskem smislu zvočna slika vsaj pulzirajoče razbirala slike na platnu, saj je ob Nanookovem ugrizu v plošči iz ozadja zadonel bas, čeprav ne v trenutku ugriza, kot bi se zgodilo, če bi zvok natančno sinhronizirala, temveč v njegovi okolici, kjer ni več važno, ali je do njega prišlo pred vizualno uresničitvijo ali po njej. Zvočna nihanja so svoja vozlišča našla predvsem v trenutkih akcije, ko je v maniri seštevanja različnih umetniških izrazov za boljši učinek prišlo do močnega zgoščevanja zvočnih sledi in frekvenčnega polja. Tako je ob lovu na mroža zopet zadonel bas, iz ustvarjanja zvočnih pokrajin – ki so nemalokrat odražale filmski total, torej kar široke severne pokrajine, prekrite z ledom – pa sta Osojnik in Schellander ob trenutkih akcije ali spremembe začela v glasbeni izraz vnašati pokljanja in šume ter s tem vzpostavila šele retroaktivno zaznano spremembo, bodisi zvoka bodisi slike – saj se njun zvok, kot smo že omenili – ni vedno povsem skladal z vizualno spremembo, obenem se tudi sprememba zvoka ni vedno takoj odrazila v filmskih podobah. V zadnji četrtini se je pojavil tudi ponavljajoč se ritmični vzorec, ki se je z odprtjem filmskega prizora zopet utišal in nadaljeval s šumečo in vase prelivajočo se dromljo.

Tako kot se je tokratna serialka Kino-ušesa pod taktirko dvojca Rdeča Raketa in Nanooka s severa začela, se je tudi končala. Z inuitskim petjem, ki je počasi zamiralo s stranskega zvočnika in obenem že napovedovalo zaključno špico. Včerajšnji večer je bil jasno nadaljevanje siceršnjega ustvarjanja dvojca, obenem pa jima je znotraj kompleksnega polja sobivanja dveh umetniških zvrsti, torej zvoka in gibajočih slik, uspelo ustvariti uravnoteženo glasbeno dinamiko, ki je na eni strani filmu v dovoljšni meri sledila, da jo je še mogoče imenovati zvočna spremljava, na drugi strani pa sta prazna polja med filmskimi vozlišči zapolnila z lastnim, a zato nič manj inovativnim muzikalnim idiomom, kjer se je pokazala tudi njuna 'zgodovina', njuna struktura improvizacije, ki ni bila zgolj neposreden odraz utripajoče svetlobe na filmskem platnu.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

jo, kul poročilo in ocena,

me pa zanima če bi bil pripravljen mal bolj elaborirat še efekt zvoka v dvorani kinoteke, kolk je bil intenziven na telo, kok neposreden ipd., bolj tih al bolj medel? mišljeno zgolj v lastnem kontekstu, če pozabimo kontekst filma in recimo navzven primerljive značilnosti dvorane...

Jo Žiga,

tenks za koment. Kar se tiče zvoka, ki sta ga ustvarjala, in njegove komplementarnosti s kinotečno dvorano, bi lahko rekel naslednjih nekaj stvari. Po eni strani je bil zvok, ki sta ga ustvarajala, precej (jakostno) dinamičen - predvsem imam tu v mislih razliko med elektronskimi inštrumenti in Paetzoldovim rekorderjem, ki je, ko ga je Osojnik začela igrat, zaobjel večji del dvorane - pa ne bi rekel, da je bilo to zaradi drugačnega frekvenčega polja, ki ga je z njim dosegla. Če je šlo za tehnično napako, ni bila dovolj opazna, da bi jo interpretiral kot tako - povečana jakost se je skladala z vizualnimi elementi na platnu. Obenem pa je tudi sama dinamika jakosti dovoljevala večji razpon nekih čustvenih razpoloženj, recimo - če si bil pač na to pripravljen in če si glasbo na ta način poslušal. Kar se tiče samega fizičnega občutja, tu ne bi govoril o neposrednem fizičnem vplivu na telo, kot ga poznamo iz klubskih okolij ali pa denimo s kakšnih drugih predstavitev sodobne (elektronske in ostale) glasbe. S tega vidika je bil koncert mnogo bolj 'tradicionalnega' koncertnega tipa - tišji, medlejši, če želiš. Vse omenjeno se mi v luči prikazanega ni zdelo problematično. Obenem pa bi vseprisotnejši zvok - z večjim fizičnim delovanjem - pač tudi drugače deloval na sam spoj zvoka in slike, z vidika zgolj zvoka pa tega nekako nisem jemal kot manko. Eto, tok na hitro. Podvprašanja (če sem izpustil katero od vprašanj ali če ti nisem odgovoril dovolj natančno) dobrodošla ...

lpA.

ej hvala, razumem

Izčrpna, dobro spisana recenzija; s tovariško opazko, da je recorder po naše kar kljunasta flavta, mar ne?

Zdravo Miha,

v primeru "Paetzoldovega rekorderja" sem uporabil sintagmo Luke Zagoričnika, ki jo je uporabil v enem od Godbenih imperializmov o Maji Osojnik in Rdeči Raketi, sem se pa ob njeni uporabi (očitno upravičeno) spraševal o njeni smiselnosti. Torej bi bilo bolj primerno govoriti o npr. Paetzoldovi subkontrabasovski kljunasti flavti? Sem malo iskal po slovenskem spletu in takšne sintagme nisem našel. Nekako se mi je zdelo, da z označevalcem "Paetzoldov rekorder" pokažem na inštrumentovo različnost od kljunaste flavte, se pa v popolnosti strinjam, da to ni povsem zadovoljiva rešitev. Tako da z veseljem sprejmem komentar in bom ob prihodnji priliki dobro razmislil o problematičnem označevalcu - če bo prišlo do nekega širšega konsenza znotraj scene o imenu inštrumenta, pa toliko bolje ... :)

lpA.    

Po mojem konsenz ni potreben, saj je termin ustaljen ... Lahko pa smo malce tevtonski in rečemo celo Paetzoldova subkontrabasovska blokflavta ... ;)

Subgroßbass-Blockflöte ji rečejo v nemški deželi ...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness