Galerija Bar Trenutek, 27.2.2018

Morda je malce nenavadno, da recenzentska ušesa tokrat usmerjamo k dogajanju v Galeriji bar Trenutek, kjer ponavadi proti jutru svoje zatočišče najdejo utrujene glave z Metelkove ali iz Roga ... a bi se tak občutek znal v nadaljevanju spremeniti. Pestro dogajanje koncertnih večerov v Trenutku privablja obiskovalce, željne luštnih muzik - in tokrat smo v torkovi serialki Free Pajzl Art prisluhnili gorenjskemu samodržcu Samuelu Bluesu. Mladi kantavtor, ki sicer sliši na ime Samo Pivač, že s svojo prezenco ne skriva strasti do izvorne blues glasbe, zato smo to pričakovali tudi od njegovega nastopa.

Samuel je v prejšnjem mesecu izdal četrti album, imenovan Alpska Psihadelija, že dve leti pred tem pa smo poslušali Lo-Fi Car Music. Če je bil slednji s svojim lo-fi zvokom, posnet v spalnici, namenjen poslušanju v avtu - denimo med hitro vožnjo ob vseh tresljajih in hrumenju - si ob poslušanju novega albuma lažje naslikamo kontekst majhne zakajene sobe. In takšno intimo je omogočil tudi majhen prostor bara Trenutek, ki se je ob pričetku Samuelovega nastopa hitro napolnil s publiko.

V tem trenutku smo bili priča preobrazbi. Mladenič Samo, ki sicer vzbuja vtis dostopne iskrenosti in simpatične nerodnosti, se je po nekaj uvodnih komadih preobrazil v alter persono Samuela Bluesa. Če je bil prvi še nekoliko neroden ob usposabljanju kablovja in iskanju zvoka, je slednji s svojim raskavim glasom in prodornim muziciranjem vzpostavil močno avtoriteto v odnosu do poslušalstva, ki ga je zbrano poslušalo.

Z napredno fingerstyle tehniko, ki Samuelu omogoča igranje ritmičnih motivov v spodnjem registru in hkrati sprehajanje po visokih tonih vratu doma narejene kitare, je glasbenik izkazal spretnosti, ki se jih ne bi branila niti kak Robert Johnson ali Lightning Hopkins. K temu je pripomogel tudi vibrato Samuelovega kitarskega slida in tudi določeni stilski vložki iskanja moja, kot ga poznajo ob Delti Missisipija .

Da bi vcepil tudi moment, ki je ritmični groove propulzivno popestril v stilu parne lokomotive, je Samuel z nogo udarjal na doma izdelano ritmično glasbilo v obliki škatle. Tovrstno 4x4 donenje je vzbujalo vtis bas bobna, s čimer je zvok resnično deloval polneje. Vse skupaj je zašpilil še s širnim vokalnim fraziranjem v nizkih legah. Barvanje glasu, nekako v stilu Toma Waitsa ali poznejšega Johnnyja Casha, je dodalo tudi tisti temnejši prizvok, ki se je še dodatno poglobil, ko je nastopajoči iz 12-taktnega bluesa zavil v smer psihedelije in grunga. Obenem pa je - s šaltanjem med glasno in tiho, jezno in mirno izraznostjo - popolnoma izkoristil potenciale dinamike pojočega glasu. Vsekakor je bilo v njegovem bluesu zanimivo slišati specifično fonetično tršo verzijo slovenskega jezika, ki jo je izpel z igrivim ritmom besed in zvokov.

Temelj Samuelovega nastopa je bil mojo ritem. Ta v začetnih momentih nesproščenosti, ko Samo še ni izvedel polne tranzicije v svojo performativno persono, morda ni bil toliko konstanten oziroma je za odtenek premočno nihal s sunkovitim pospeševanjem. A kmalu se je Samuel sprostil, publika pa mu je zbrano prisluhila. Celo tako, da je bilo po koncu igranja mogoče zaslišati brnenje klimatske naprave bife vagona Trenutek, ki ga je kmalu preglasil bučen aplavz. Tako se je našel mojo podalpske psihedelike. Samuel nam je torej pokazal, da pošteno kreativno zori in da ima njegova lokomotiva še mnogo zagona.