Secret Chiefs 3 na Cankarjevih torkih

Secret Chiefs 3 na Cankarjevih torkih

Oddaja
8. 11. 2018 - 14:30

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 6. 11. 2018

 

Če smo s Cankarjevih torkov minulega tedna poročali o zasedbi pod taktirko južnokorejske ustvarjalke Park Jiha, ki še vedno išče svoj pravi koncertni izraz, smo na dogodku ta torek prisluhnili zasedbi, ki je svoj samostojni koncert izvedla suvereno, brez kakih resnih pomanjkljivosti in vsekakor brez zapletov. Govorimo seveda o ameriški zasedbi Secret Chiefs 3, ki našim krajem ni neznanka, tako v smislu tega specifičnega benda kot takega kot tudi skozi kontekste posameznih vpletenih glasbenikov. Tokratni septet je v sklopu koncertov, kuriranih s strani Johna Zorna, odigral nabor skladb Zornove Masade, ki jih je Trey Spruance, vodja zasedbe Secret Chiefs 3, priredil za njihovo izvedbo, in jih je zasedba tudi posnela ter izdala kot dele Zornovih serij The Book Of Angels in The Book Beri’ah. Na tokratnem koncertu je zasedba omenjene skladbe le še poživila, jih popestrila in dodatno obogatila s koncizno, tehnično izjemno podkovano izvedbo. In kakšna posebna izvedba je to bila!

Če morda marsikomu od prisotnih predhodno ni bilo jasno, za kako izkušeno skupino muzičarjev gre, so že v prvih nekaj trenutkih začutili, da je bila na odru pred nami skrbno izbrana postava glasbenikov z nalogo izrazito natančno izvesti nekatere izmed njihovih najzahtevnejših skladb. Posebna mešanica specifičnih glasbenih vplivov, kakršno predstavljajo Secret Chiefs 3, je navduševala že od samega začetka, njihove atipične izpeljanke pa so se nato le še dalje, na neštevno različnih načinov, razvijale skozi celoten nastop. Iz omenjenega septeta so kmalu začeli izstopati različni člani skupine. V prvem delu koncerta nas je še posebej navdušil violinist Eyvind Kang, ki se je tega večera izkazal kot najbolj tehnično podkovan inštrumentalist, kar ni bila le posledica njegovega spretnega muziciranja, temveč tudi njegove skoraj perfektne prilagodljivosti v odnosu od glasbene smeri, v katero je celotna zasedba zapeljala v določenem trenutku. Nihče izmed preostalih članov zasedbe se ni uspel tako spretno premikati skozi različne žanrske dimenzije. Vseeno pa sta v tej prvi polovici koncerta izstopala še tolkalca oziroma bobnarja Kenny Grohovski in Ches Smith, ki sta morda celo v največji meri prispevala k spremembam v vzdušju in dinamiki znotraj odigranih skladb.

V njihovem navidez kaotičnem, dejansko pa rigorozno zastavljenem muziciranju je bilo zanimivo, kako se je vodja zasedbe Trey Spruance skoraj ves čas držal v ozadju z le redkimi značilnimi vstopi v ospredje in kako ni bil očiten v svoji vodilni vlogi na odru. V takšnem duhu so se glasbeniki med seboj izmenjevali, si pogosto drug drugemu puščali prostor za solistične vložke, združeno zvočno napadali ali pa diskretno sproščali napetost in spreminjali občutje odigranega. Prav v takšni skupni izvedbi so se prepletale različne godbene palete, od različnih vzhodnjaških tradicij do bolj konvencionalnih rockerskih preigravanj. Njihovi koktejli raznovrstnih vplivov in žanrov, razpršenih po različnih časih in koncih sveta, so se ves čas spajali in razdruževali znotraj posameznih skladb. V poznejšem delu koncerta so začeli izstopati še drugi člani zasedbe, denimo klaviaturist Matt Lebofsky s svojimi cheezy vložki na sintetizatorjih ali kitarist Jason Schimmel, ki je skozi nastop linearno vse bolj pogumno vstopal ter presenečal z barvitimi, izrazito samosvojimi kitarskimi pasažami.

Morda najmanj prepričljiva lastnost tokratne izvedbe Secret Chiefs 3 je bila postavitev oziroma kvaliteta določenih delčkov odigranih skladb, ki niso zares izstopali z žarom in izrazito kakovostjo v smislu njihove kompozicijske ali aranžmajske vrednosti. Pogosto smo imeli vtis, da zasedba ne zmore ohranjati konstantnega nivoja kvalitete skozi vse komponente predstavljenega materiala. Vendar je v tako sočno zastavljenem kontekstu, v katerem so se posamezni delčki skladb hitro in naglo spreminjali, opazka tašnih pomanjkljivosti določenih kosov glasbe skoraj trivialna, skladbe so se namreč naprej razvijale s tako hitrim tempom, da naše hipno razočaranje ni moglo vztrajati za več kot trenutek ali dva. Zasedba je bila resnično dobro uigrana, čutili smo močno koherentnost v združevanju različnih slojev glasbe, posamezni vložki glasbenikov pa so bili lepo in smiselno razpršeni. Posebno zanimivo je tudi, kako redko so zablesteli posamezniki ali manjše kombinacije glasbenikov. Čutiti je bilo predvsem vzajemnost in uigranost vseh članov ne glede na to, ali so v danem trenutku zgodbo razbijali do neprepoznavnosti oziroma so v naslednjem trenutku žogo že spuščali in umirjali vzdušje v dvorani.

Skozi celoten nastop zasedbe Secret Chiefs 3 smo bili priča zelo zabavnim pasažam, foricam, prikritim in delikatnim efektom, specifičnim in zelo konkretnim pridihom glasb iz že davno pozabljenih časov. Poslušali smo raznolik koncert v pravem pomenu besede. Recenzent se ne spomni, če je kdaj že slišal tako eklektično mešanico specifičnih, jasnih glasbenih vplivov, ki bi bila izpeljana na tako solidnem in preciznem nivoju. Če bi naštevali in definirali vse te vplive, bi samo za to verjetno potrebovali še dodaten recenzentski termin. A dovolj bo, če jasno izrazimo, da se je zasedba Secret Chiefs 3 v vsaki dani obliki vselej sijajno znašla. Poslovili so se s skromnim bisom, ki je bil po več kot enournem potovanju popolnoma ustrezen zaključek večera.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness