THYMOLPHTHALEIN, DUO IVANUŠA & KUGLER

THYMOLPHTHALEIN, DUO IVANUŠA & KUGLER

Recenzija dogodka
10. 12. 2012 - 16.00

Kino Šiška, 9. 12. 2012

 

Včerajšnji koncert v Kinu Šiška so organizatorji najavili kot „dvojni večer nove raziskovalne glasbe“. Nastopil je mednarodni kvartet Thymolphthalein, ki vsebuje nekatere med najbolj aktivnimi in priznanimi improvizatorji, ter relativno svež duet vsestranskih glasbenikov Draga Ivanuše in Enosa Kuglerja. Večer sta otvorila slednja.

Tudi tisti, ki njunega dela izdatno ne poznamo, vemo, da sta domača predvsem v bolj žanrskih glasbah. Omenimo le zasedbe, kot so Brina in Fake Orchestra, zavidljiv opus gledališke in filmske glasbe, pa tudi bolj mejne odvode, kot npr. Bast in Muskafiber. V pričujočem duetu klavirja in drumseta se podajata v področje okleščene improvizirane igre in medsebojne interakcije, ki se spogleduje s svobodno improvizacijskimi pristopi ter nekakšnim minimalizmom. Obenem pa je njuna osebna glasbena zgodovina ves čas jasno slišna. Koncert sta si zastavila kot serijo triminutnih improvizacij, ki sta jih razmejevala z obračanjem peščene ure. Začela sta previdno, tiho in tipajoče – ubiranje notranjosti klavirja, nekaj osamljenih fraz ter rahlih udarcev po opnah. Takoj pa se je pokazala razlika med njunima igrama. Medtem ko se je Ivanuša zdel potopljen v nek osebni lirizem ter si hkrati prizadeval za čim večjo čuječnost in pomenljivost vsake geste, pa je Kugler deloval precej negotovo in morda preveč previdno. Njegovim prispevkom je zato večino časa umanjkala osnovna afirmativna teža. Tako smo dobili precej razpršeno in skopo godbo, ki pa ni vedno najbolje delovala. Prav tako je vloga peščene ure poskrbela za nekatere fascinantne prebliske in zaključke, spet drugič pa se je zdelo, da ju premočno drži v svojem primežu.

Materiali, motivi in tudi sam „touch“ na instrumentih so pri Ivanuši in Kuglerju povsem jasno idiomatskega in v veliki meri tudi konvencionalno „muzikalnega“ izvora. S tem seveda ni nič narobe. Problem pa nastane, ko se te materiale skuša obdati z neko bolj svobodno improvizirano avro na način, da se igra tiše in bolj tipajoče. Rezultat je v večini primerov ta, da ti materiali kvečjemu izgubijo tenzijo in prepričljivost, njihova pretvorba ali razgradnja pa ne gre dovolj daleč, da bi postali zanimivi. To se je poznalo tudi včeraj, še posebej pri Kuglerju. Ko sta nekaj kosov začela bolj glasno in z bolj jasno vlogo bobnov, je bilo takoj slišati, kako sta se sprostila v nekaj bolj žanrskih gestah – kot bi ves čas čakala na to priložnost. V luči tega je večinski tempo koncerta, ki ga je zaznamovalo nekakšno odsekano samo-omejevanje, deloval rahlo mučno in prisiljeno, nekajkrat pa je postregel tudi z intrigantnimi vmesnimi prostori in nekaj skrivnostnimi odzveni.

Preden se posvetimo drugemu delu večera in zasedbi Thymolphthalein, pa še opazka o tehničnem aspektu zvoka celotnega večera. Koncert se je dogajal v veliki dvorani Katedrala, vsi nastopajoči na odru pa so bili ozvočeni. Kljub temu, da je za tovrstno glasbo rahlo  nenavadna tolikšna velikost odra in samega prostora, pa je elektro-akustičnemu žongliranju Thymolphthlaein tovrsten ozvočevalski nastavek kar pristajal. V primeru Ivanuše in Kuglerja pa se je izkazal za manj posrečenega. Glede na to, da je bilo kar nekaj momentov, ko je bilo šumenje ozvočenja glasnejše od njiju, ter da je v dvorani vladala absolutna tišina, bi lahko koncert gotovo izvedli povsem akustično.

Po krajši pavzi so torej oder zavzeli Thymolphthalein. Brez obotavljanja so se takoj potopili v meandre svoje vihrave, a skrajno pozorne in čuječne, elektro-akustične improvizacijske igre. Will Guthrie na bobnih in tolkalih je skrbel tako za teksturalne prispevke kot tudi za čvrsto in obenem razdrobljeno pulziranje, ki se je pogosto ujelo z dinamikami analognega sintetizatorja Anthonyja Paterasa, sicer tudi pianista. Hkrati pa je spomnilo tudi na sledi hrupnejših odvodov rocka. Njihov specifičen tip svobodnega improviziranja poleg skrajne zvočne heterogenosti posameznih eksperimentalnih izrazov vseh udeleženih pogosto spodbuja tudi vznik nekakšne raztreščene repeticije v kolektivni igri. To prida dogajanju poseben karakter, ki je dovzeten tako za nekakšno hipnotičnost kot tudi za hrupno plastenje. Vsekakor pa ta repeticija ne deluje kot žanrska usedlina temveč kot svobodna estetska odločitev v trenutku improvizacijske interakcije. Le-to pa bi lahko označili kot skorajda radoživo, polno prebliskov. A hkrati brez bezljanja in z dobrodošlo zmožnostjo pridržanja in poglabljanja momentov v lebdečem času.

Čeprav je bila njihova igra večino časa razgibana, na svoj način tudi hrupna, pa je dejstvo ozvočenosti in kompleksnega prepletanja akustičnih in elektronskih signalov poskrbelo za zmedeno percepcijo glede konkretnega udara po instrumentih in volumenske intenzivnosti posameznih prispevkov. Vse to je prispevalo k občasno precej močnemu okusu čarobnosti celotnega dogajanja. V nekaj bolj zatikajočih se in obviselih trenutkih, ki so seveda nujna sestavina tovrstnega improviziranja, pa se je izkazala močna kolektivna empatičnost vseh glasbenikov, katerih čuječnost in predanost lastnemu početju sta ključno zaznamovali slišano.

Vsak član bi si sicer zaslužil posebno omembo, a naj zaradi prostorskih razlogov izpostavimo le še Jeroma Noetingerja in Anthonyja Paterasa. Slednji je navdušil s skrajno suvereno, močno in nikoli banalno klavirsko igro disonantnih klastrov, ki je znala izpostaviti tudi surovost tega instrumenta. V hipu pa je znal preklopiti na analogni sintetizator, ki se je izmenično stapljal z ostalimi elektronskimi zvoki ter si jemal lasten prostor. Mojster eksperimentalnega magnetofonskega zvočenja Noetinger pa je morda zvočno najbolj dominiral prostor in pogosto parazitsko sproti vzorčil svoje soigralce ter jih analogno zmaličene in razsute vtiral nazaj v prostor. Zasedbo sta dopolnjevala še inventivni razširjeni kontrabasist Clayton Thomas ter Natasha Anderson na digitalno procesirani hibridni flavti. Njen del ni bil vedno najbolj jasen, morda pa so jo preostali člani le občasno preveč povozili. Koncert so zaključili z bisom.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.