Trespass trio

Trespass trio

Recenzija dogodka
6. 11. 2014 - 16.00

Menza pri koritu, 5. 11. 2014

 

Včeraj so se k nam v okviru Džeza pri koritu vrnili skandinavski Trespass Trio z Martinom Küchnom na čelu. Saksofonistu sta družbo delala Per Zanussi na kontrabasu ter Raymond Strid na tolkalih.

Kljub slabemu vremenu so se po malo več kot akademski zamudi koncerta zapolnili vsi predvideni stoli in še nekaj dodatnih. Po kratkem uvodu organizatorjev se je vsak posamezni član tria posebej pohvalil, da jim je Metelkova domača, saj so po sosednjih prostorih že igrali, čeprav so v Menzi skupaj prvič. Temu je Küchen na hitro dodal še par vprašljivo slanih šal, ki so zaradi njegove karizme vseeno vžgale, in s tem še dodatno vzpostavile sproščeno vzdušje. Zatem je prijel za bariton saksofon in začel plesti linije. Udobnemu baritonu so se pridružile metlice, ki so se prvih deset minut držale izključno činel in snera, in redkejši natančno umeščeni bas vsadki kontrabasa. Sprva trio ni dal slutiti, da gre za free jazz zasedbo, in je s svojo zvočno sliko veliko bolj spominjal na melanholične noir jazz spremljave črno-belih detektivk. Počasni bluesovski temi so se počasi začele dodajati bolj improvizacijsko svobodne linije. Odkloni od glavne teme so se tako na basu kot saksofonu povečevali, medtem ko je bobnar vztrajal pri metlicah in je v nižjih frekvencah prevladoval kontrabas. Vse skupaj bi še prehitro postalo preveč podobno staromodnemu free jazzu, če Küchen ne bi spretno vzdrževal melodičnosti, ki je tekom večera čedalje bolj spominjala na mediteranske melodije, prepletene z eskapističnimi vsadki bolj severnjaške etno glasbe.

Po zasanjanem uvodu so preklopili na hitrejši tempo, bobni tokrat tudi s kickom, in Küchen na alt saksofonu. Od tu so prevladovali predvsem cvileči zvoki saksofona in rafali bobnarja, ki je sedaj namesto metlic vihtel palice. Ob vsej eksploziji zvoka so bili žal prisotni tudi predolgi momenti, ko je bil kontrabas nastavljen pretiho in se je tako njegovo igranje zreduciralo na naključne pridihe malo močnejšega ubiranja strun. To je bilo hitro nadoknadeno z bas solo vsadkom, prvim solom v večeru, kjer je kontrabasist Per Zanussi šele prišel do izraza in pokazal svoje natančno in ekspresivno ubiranje svojega kontrabasa, ki je imel odlično prezenco, z vsemi brnenji in švigajočimi zvoki strun. Za solom si je ojačal ojačevalec, tako da je svojo prezenco odslej ohranil tudi znotraj tria. Dvig tempa in glasnejše igranje je poželo bučnejši aplavz, vendar ne zaradi bolj navdušenega občinstva, temveč občinstva, ki je zdaj malo manj zasanjano, pozorneje spremljalo dogajanje. Nato so začeli udobno zasanjanost mešati z nepredvidljivimi izpadi vsakega glasbenika posebej. Küchen je poleg alt saksofona zagrabil še soprano, ki ga je zadušil s stožcem, vsaj na videz narejenim iz stiroporja. To je dalo saksofonu edinstven zvok, z zelo suhim, skoraj cvilečim šumenjem. Temu je kmalu dodal še alt saksofon in nekaj časa igral na oba hkrati, kar je publiko vidno navdušilo. Saksofona je igral sozvočno in menjal med istimi toni in intervali. To je s pomočjo razlike v višini osnovne uglasitve saksofonov delovalo precej zanimivo in ustvarjalo nekakšno stereo sliko, nekaj, kar je za saksofon redek pojav.

Proti koncu je bobnar Raymond Strid postajal vedno manj konvencionalen in začel poleg majhnih činel, ki so čedalje pogosteje našle svoje mesto na opnah bobnov, uporabljati tudi tibetanske zveneče posode. To je v spremljavi z lokom na kontrabasu ustvarjalo med seboj prepletajoče se zvene, ki so vsake toliko razpadli na utripajoče disonance. Medtem se je Küchen držal nazaj in se samo meditativno pozibaval. Po trans vzbujajoči kombinaciji pojočih loncev in loka na kontrabasu je bobnar spet preskočil na palice, basist pa je začel s kaskadnim preigravanjem po strunah pred in za kobilico. Zatem je sledil presenetljiv solo bobnarja, ki je zametke groova skrbno vmešaval med divje rafale. Na koncu si je tako vsak privoščil svoj solo, a zares sta v njih zablestela kontrabasist in bobnar. Saksofonistu pa grejo glavne zasluge za serviranje kombinacije svobodnih vpadov z nečim, kar je na trenutke spominjalo tudi na klasično glasbo, podobno kot Sketches Of Spain Milesa Davisa, ki z jazzom meša folk in tradicionalno klasiko. Na splošno je bil koncert barvito in doživeto raziskovanje bluesovskega jazza s pridihi staroselskih melodij in ne preveč vsiljivo dozo divjih impro vsadkov. Po koncu skladbe, v kateri so bili soloti najbolj izpostavljeni, je sledilo navdušeno ploskanje in žvižganje, za kar je bilo deloma krivo verjetno tudi to, da je trio odšel z odra. A le za kratek čas, saj ploskanje kar ni ponehalo in prišli so odigrat še eno skladbo. Po kratki zahvali Küchna so bliskovito padli v frenetično igranje, ki je bilo najbolj energično do sedaj, a hkrati tudi najkrajše. Zatem se je koncert končal in publika je z obotavljanjem le vstala s svojih stolov.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness