Vsemogočni mlin

Vsemogočni mlin

Recenzija dogodka
21. 3. 2013 - 16.00

Klub Gromka, 20. 3. 2013

 

V zadnjih letih smo lahko prav v Gromki – stari, prenovljeni, novi – videli nastope vsaj treh mlajših, a generacijsko različnih slovenskih zasedb, ki svojo lastno govorico razvijajo na presečiščih rocka in jazza. V mislih imam – če za trenutek pustim ob strani Kaučičev Kombo – seveda zasedbe, kot so Moonlight Sky, Zmajev rep in, končno, Vsemogočni mlin, ki je nastopila včeraj, tik po izdaji prvenca za Založbo Radia Študent. Pri tem gre seveda za polje, nadvse primerno za igrivo iskanje glasbene identitete, ki se ji (še) ni treba odločiti za zgolj eno izmed ponujenih možnosti, temveč je konglomerat različnih izrazov in pristopov. To je vsekakor razveseljujoče – prvič zato, ker krepi zaupanje v našo glasbo, in drugič zato, ker smemo od glasbenikov pri takšnih projektih v prihodnje pričakovati gotovo še kaj novega.

Vsemogočni mlin sestavljajo kitarist Kristijan Armeni, basist Luka Smole, bobnar Jernej Kersnik in pa seveda klaviaturist Rok Zalokar, znan tudi iz odličnega, jazzovsko naravnanega Rok Zalokar tria. Glasbeniki so na svojem nastopu v celoti, a drugačnem zaporedju skladb predstavili gradivo s svojega albuma Arbitrarij, ki je v skoraj polni Gromki – in pred izrazito voljno publiko, ki bi dovolj pozornosti pokazala tudi brez Armenijevih stalnih prošenj zanjo – v glavnem podkrepilo zgornja pričakovanja in uspelo zaživeti. Nastop je jasno pokazal, katere izrazne vsebine oblikujejo govorico Vsemogočnega mlina, in celo brez zadržkov pokazal na nekatere ostre robove ali nekoliko manj dovršene šive, s katerimi so povezani. Mešanica progresivnega, občasno precej trdega rocka, jazza in fusiona je včasih delovala povsem organsko in v sebi zaključeno, medtem ko je bilo kdaj drugič opaziti tudi primesi neodločnosti, skratka nečesa, kar je za trenutek načelo celostno suverenost nastopa.

Zasedba je večino svojih skladb odigrala prepričljivo in gladko, pri čemer so bili tako rekoč vsi zasuki in strukturna kodranja spretno povezani, predvsem pa dokaj zvesti studijskim posnetkom (prepoznaven je bil celo bobnarski solo). To priča o izjemni uigranosti in globinskem razumevanju strukture, ki je na trenutke z obveznimi neparnimi in sestavljenimi ritmi še zmeraj dovolila dovolj čvrsto ritmično suvanje. Glede na zasnovo skladb, zlepljenih iz različnih stavkov, si bo njihova koncertna izvedba v prihodnje gotovo vzela še več svobode in izkoristila priložnosti za improvizacijske nadgradnje. S tem seveda ne mislim na samozadostna soliranja, temveč na točke, na katerih je vsebinske razsežnosti mogoče bistveno poglobiti.

Če je Vsemogočni mlin super odigral prav tiste skladbe, pri katerih je v ospredju domišljena, občasno nadrobljena struktura, pa njegova izvedba pri tistih, ki zahtevajo toliko bolj zavzeto zapolnjevanje praznih mest, še ni dosegla svojega potenciala. Zato so nekatere skladbe imele videz vaje v slogu, glasbene domislice, ki na svojo pravo vsebino – in ne zgolj šablonsko, površinsko asociativnost – še čaka. Verjetno je tudi to razlog, zakaj je bil Vsemogočni mlin najbolj prepričljiv v bolj udarnih, rockovsko naravnanih skladbah, medtem ko so bile tiste bolj umirjene ali jazzovske vendarle premalo subtilne in odvisne od neizrazitih melodičnih vzorcev. Pri tem je bil glavna izjema izvrstni Rok Zalokar, ki je z bogatim naborom registrov in idiomov zvočno tvarino še najbolj drzno pregnetel. Sicer pa bi bil mogoče ujel še več detajlov, če ne bi bilo ozvočenje tako zanič.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness