ZVOKOTOK: Luka Juhart, Uroš Rojko, Jošt Drašler

ZVOKOTOK: Luka Juhart, Uroš Rojko, Jošt Drašler

Recenzija dogodka
23. 4. 2018 - 17.30

* foto: Iztok Zupan
Španski borci, Ljubljana, 19. 4. 2018

 

Po skoraj dvoletnem premoru se je – izrazito dinamično, po različnih prostorih Centra kulture Španski borci – ponovno zgodil Zvokotok. Gre za koncertni cikel, namenjen sodobni improvizirani glasbi, ki povezuje prostore ustaljenega institucionalnega umetniškega delovanja s prostori dinamičnega delovanja nevladnih organizacij. Če je namen Zvokotoka vzpostavljanje neobremenjenega prostora dialoga in preseganja umetne razmejitve med področji in prizorišči umetniškega delovanja, je skupina osemindvajsetih glasbenikov pod mentorstvom in konceptualno zasnovo Luke Juharta, Uroša Rojka in Jošta Drašlerja tokrat kar precej suvereno zagrizla v problematiko.

Z rahlo zamudo smo se obiskovalci, povabljeni v zadnji del velike dvorane, soočili z neobičajno, krožno postavitvijo sedežev in svarilom, da bo prvo dejanje večera potekalo v popolni temi. Odvzemanje čuta vida ob poslušanju glasbe seveda ni nič kaj revolucionarnega, a se je v kontekstu dogodka Zvokotok kljub temu izkazalo za učinkovito. Dramatične polifonije harmonike so utrle pot ostalim vstopajočim inštrumentom, ki so se – razporejeni po prostoru med, za in nad občinstvom – večinoma prepletali zgolj z izogibanjem tišinam med sicer solističnimi linijami.

Ravno teh tišin, ki so razmejevale vstope po segmentih, pa so se posluževale glasbenice v drugem, ženskem bloku. Drugi spol, če si sposodimo izraz Simone de Beauvoir, je ob spremljavi projiciranih citatov predvsem ženskih avtoric nizal segmente komponirane in improvizirane glasbe. Poleg Simone de Beauvior so si glasbenice, v namen problematiziranja položaja žensk v umetnosti, izposodile še besede Virginie WoolfClare ZetkinRose Luxemburg in Sylvie Plath.

»I’m Nobody! Who are you?

Are you – Nobody – too?

Then there’s a pair of us!
Don’t tell! they’d advertise – you know!

How dreary – to be – Somebody!
How public – like a Frog –
To tell one’s name – the livelong June –

To an admiring Bog!«

Ta citat Emily Dickinson se je pomenljivo izpisal na začetku in koncu samozavestnih nastopov, ki so jih spremljale prav tako suverene misli že omenjenih revolucionark, mislic, feministk. Poslušalstvo je bilo v dvorano, za razliko od prvega bloka, v katerem so zvoki plavali v temi, postavljeno relativno konzervativno, nasproti ženskim izvajalkam in ustvarjalkam programa, kar pa je v kontrastu z resno in odločno, na trenutke uporniško zaletavo držo nastopajočih nepričakovano pridobilo še dodaten pomen. Žensk, ustvarjalk nasproti družbenim normam in patriarhalnim vzorcem, kar je tudi v kontekstu dogodka samega še vedno nekaj, kar je potrebno problematizirati.

Če se je prvo dejanje večera bolj kot z versusom komponirane in improvizirane muzike ukvarjalo s senzoričnim in je drugo dejanje poleg političnega ta dva načina muziciranja postavljalo v niz, ki med seboj ni komuniciral, se je v tretjem dejanju najbolj močno izrisal prav ta dialog.

»In 15 seconds, the difference between composition and improvisation is that in composition you have all the time you want to decide what to say in 15 seconds, while in improvisation you have 15 seconds,«

... Je nekoč na vprašanje o razliki med kompozicijo in improvizacijo v petnajstih sekundah odgovoril priznani saksofonist Steve Lacy. V prvem delu bloka so se tako v dvogovorni logiki izmenjevali kvartet, ki je izvajal delo Črta Sojarja Voglarja, in skrita skupina improvizatorjev - z izjemo pianista) -, ki je temu delu prosto odgovarjala. V občinstvu, sedaj posedenem na rdeče stole velike dvorane, je bilo občutiti sproščeno vzdušje, pa tudi da se je pripadnost publike bolj nagibala k improvizatorskemu delu glasbene ekipe. Seveda na tem mestu ne dvomimo v koncept dogodka, še manj v prizorišče, se pa je ključno vprašati, na kakšen način bi lahko na takšne vrste dogodkov, ki se vendarle trudijo zbližati dva različna načina muzik, privabili tudi čim bolj heterogeno poslušalstvo.

V drugem delu bloka se je solističnemu saksofonu po solidni časovni količini dominiranja na odru počasi v vizualno in zvočno sliko pričela vmešavati, eden po eden, skupina prej nevidnih improvizatorjev. V ravni četici so se odpravili v kavarno Španskih borcev - občinstvo je sledilo – kjer so dejanje počasi zaključili.

Še zadnji, tretji odmor je nežno prekinil zvok kvarteta, ki je kar v kotu kavarne začel izvajati repetitivno kompozicijo Philipa Glassa. Od mehkobe hipnotizirano občestvo je po aplavzu predramil kaotičen glasen zvok iz notranjosti dvorane, ki smo mu vdano sledili. Zasedba enajstih divjih improvizatorjev je suvereno zavzela oder in nas iz melanholične žametnosti, ki smo je bili ravnokar deležni, pahnila globoko v prepad. Po začetnem zvočnem napadu so glasbeni borci iz kakofoničnega rjovenja prešli na malce mirnejše območje, ki je dopuščalo prostor za igro in muzikalni pogovor. Ob polnosti dogajanja na odru ni bilo moč opaziti, da se je kavarniški kvartet preselil za občinstvo, dokler nismo nenadoma spet zaplavali v Glassove melodije, tokrat dopolnjene z netipično sramežljivimi vložki improvizatorske ekipe.

Sodelovanje Španskih borcev, Zavoda Sploh in Studia za sodobno glasbo Akademije za glasbo se je torej izkazalo za nadvse plodno. Z dinamično režijo izkoriščanja različnih prizorišč dane ustanove in inovativnimi prepleti dveh različnih glasbenih miljejev so občinstvu ponudili platformo, kjer ni prostora za dolgčas, so pa namesto tega na doumljiv način podana orodja za razmislek o muziki, družbenih hierarhijah in glasbenih strukturah. Zvokotok se izkaže za odličen način približevanja sodobne glasbene kompozicije in improvizatorskih zvočenj povprečnemu konzumentu glasbe – le še povprečnega konzumenta glasbe moramo spraviti na dogodek.

 

Izvajalci: Matjaž Bajc, Jošt Drašler, Vid Drašler, Laura Felicijan, Jana Fridau, Andrej Fon, Joana Gonzales Subira, Marko Jenič, Žiga Jenko, Domen Koren,Una Košir, Katarina Kozjek, Ana Kravanja, Samo Kutin, Peter Lackovič, Gašper Livk, Tilen Lebar, Andraž Malgaj, Ivana Maričić, Ita Nagode, Ivo Podržaj, Jan Pušnik, Ina Puntar, Špela Šrgan, Nataša Trček, Mojca Trilar, Rok Zalokar, Tadeja Žele

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.