Tale antologijska izdaja, ki se prodaja kot dvojni CD v zelo, zelo ličnem kartonastem paketu z bogato knjižico in mnogimi fotografijami, je avtorja tega sestavka najprej pritegnila predvsem s pripisanim podnaslovom, ki pravi, da gre za ''pre-revolution psychedelic rock from Iran'', potem pa prepričala še z zvočnim zapisom, ki navedenemu podnaslovu bolj ali manj ustreza. Gre namreč za posnetke, ki so nastali med letoma 1973 in 1979 in ki se gibljejo nekje med psych rockom, funkom in orientalskim pop baladerstvom.

Preden se popolnoma posvetimo glasbi, pa še kratek izlet v preteklost. Pomembno je namreč, da si malce osvežimo spomin in da glasbo Kourosha Yaghmaeija povežemo s socialno-zgodovinskim kontekstom, v katerem je nastajala. Kot nas opozarja že podnaslov pričujoče zbirke pesmi, se je v Iranu leta 1979 zgodila islamska revolucija. Pro-zahodno monarhijo šaha Pahlavija je nadomestila islamska republika, v kateri je postalo izvajanje zahodnjaške glasbe strogo prepovedano. Svoj glas je izgubil tudi glasbenik, ki ga bomo poslušali danes.

Zanimivo je, da je Yaghmaei ostal zvest svoji rodni državi, saj je mnogo njegovih kulturniških rojakov takoj po prevratu zapustilo Iran, on pa še vedno živi v Teheranu. Prvih 17 let po revoluciji gospod Kourosh ni smel javno nastopati in snemati plošč, zato je pod psevdonimom izdal zbirko pesmi za otroke in na skrivaj poučeval kitaro. V poznih devetdesetih in zgodnjih nultih so prepoved nastopanja in snemanja omilili, še vedno pa je bilo prepovedano objavljanje Yaghmaeijeve podobe v javnosti. Pred petimi leti so mu vse osnovne pravice, ki se tičejo ustvarjanja glasbe, zopet vzeli.

V današnji ediciji oddaje Razširjamo Obzorja bomo zaradi časovnih omejitev poslušali samo prvi CD antologijske kompilacije, ki se začne z njegovim največjim hitom, pesmijo Gole Yakh [gôle jah]. Gre za prelepo pesem, ki govori o nostalgiji, izgubljeni mladosti in otožni ljubezni v starem srcu. Razmajana klavirska linija, ki teče skozi celotni komad spominja na določene momente z Ethiopiques [etijopíks, francosko] kompilacij, Yaghmaeijev vokal je tako ganljiv, da občutek pesmi prenese tudi preko jezikovne bariere, kitarske miniature pa so v maniri zahodnjaške psihedelije blago distorzirane in prežete z reverbom.

Nasploh se skozi večino plošče nazorno kaže, da je Kourosh zelo rad poslušal zahodnjaške bande, sploh The Ventures, ameriško instrumentalno zasedbo, ki je kariero zgradila na kombinaciji različnih spevnih kitarskih zvokov. V šesti pesmi, Del Dareh Pir Misheh, tako lahko slišimo plavajoče riffe in fuzz solaže, ki se nadaljujejo vse do desete pesmi, Tavalode Yek Seda, kjer v kombinaciji z orglastimi klaviaturami ustvarijo precej funkersko atmosfero. Ta še bolj do izraza pride v globokem funku dvanajste pesmi Entezar, ki na najboljši možni način emulira Shaftov napev izpod prstov Isaaca Hayesa. Posebej bodite pozorni na začetnih 30 sekund, ki so s hitrim hi-hat vzorčenjem in wah-wah riffi praktično popolna preslikava legendarne funky soul klasike.

Zdi se tudi, da je Kouroshu dobro uspelo stapljanje iranskih melodij z zahodnjaškimi harmonijami, kar je bil, po njegovih besedah, tudi njegov namen. Njegova glasba ima zaradi tega posebno privlačnost. Je tuja, eksotična in skrivnostna, vseeno pa tudi prav rockersko plesna in poskočna. Poleg tega poseduje tudi zadostno količino nedoločljive in neponovljive privlačnosti, ki je tako prepotrebna za užitek ob poslušanju. Konec koncev pa kompilacija Back From The Brink igra tudi pomembno izobraževalno vlogo, saj je pomemben artefakt preteklih, skoraj pozabljenih časov, hkrati pa trezen opomnik na nizko raven osnovnih človeških svoboščin v mnogih predelih sveta.