Bombay Connection, 2010 / EMI, 1983

Današnjo nedeljo se bomo seznanili s fenomenom indijskega skladatelja Charanjita Singha. V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja se je Singh uveljavil kot mož, ki mu raziskovanje instrumentov ni bilo tuje: preizkusil se je v igranju električne violine, orgel, kitare in nazadnje še v miriadi sintetizatorjev. Čeprav je glasbeno opremil številne bollywoodske filme, ni bil nikoli svetovno znano ime. Do sedaj.

Charanjit Singh se je leta 1982 namreč odločil narediti nekaj posebnega. Navdihnjen z disko glasbo, ki je na Zahodu do takrat že degenerirala v korporativno kravo molznico, a si v Indiji počasi šele utirala pot, je kot studijski glasbenik založbe EMI (India) imel v zgodnjih 80. letih dostop do najnovejših proizvodov glasbene industrije. S pomočjo prijateljev je v dveh dneh posnel ploščo, ki je kombinirala zahodnjaške plesne ritme s tradicionalnimi napevi indijske klasične glasbe. Uporabljal je najnovejše dosežke hitro rastoče industrije analognih sintetizatorjev, ki pa v tistem času niso bili prva izbira tehnoloških gurujev: Rolandov tranzistorski bas 303 in ritem mašino 808 ter sekvenčnik Jupiter-8. Plošča Ten Ragas To A Disco Beat je med poznavalci takratnih sodobnih smernic sicer vzbudila dobršno mero zanimanja in si prislužila celo nekaj rotacij na indijskem državnem radiu, vendar komercialno ni obrodila uspeha, kar jo je v končni fazi tudi pahnilo v dolgoletno pozabo.

Zvok, ki ga je Indijec ustvaril, je odražal - in morda še pomembneje - za pet let predhodil prve acid house pustolovščine, dotično komad trojice Phuture - Acid Tracks iz Chicaga leta 1987; za prvimi izdelki detroitskih techno botrov Cybotron - Alleys Of The Mind pa je zaostajal bori dve leti, ne da bi se njihovega obstoja sploh zavedal! Charanjit Singh je pospešil disko ritme na skorajda techno tempo in jih navezal na antične, več stoletij stare melodične lestvice indijske klasične glasbe - rage. Ten Ragas To A Disco Beat zveni šokantno sodobno. Zveni kot konsistentna acid house plošča s hipnotično podlago, ki jo vrtinčasto prepletajo TB-303 bas linije. Spomni tudi na trance, pa na zgodnje Ozric Tentacles. Disco Beat v imenu plošče je zato morda zavajajoč naslov, so pa najbližja referenca glede na zgodovinske okoliščine prav italo-disco mojstri Cerrone, Gino Soccio in Giorgio Moroder. Kljub temu minimalistična preureditev 10 indijskih rag, ki je mimogrede edino Singhovo pravo avtorsko delo - ostalih približno devet albumov je coverjev - še zmeraj štrli svetlobna leta stran od dotedanjih izdelkov abstraktne elektronike.

Singhova genialna navezava indijske mistike na repetitivni ritem s pomočjo specifične tehnične opreme, ki je nato zaznamovala nadaljnjih 30 let razvoja elektronske glasbe, bi morda na kakšnem drugem koncu sveta vzbudila bistveno več zanimanja in povzročila precej več evforije. In medtem ko so pionirji acid house glasbe v ZDA še gulili šolske klopi, je Ten Ragas To A Disco Beat počasi tonila v pozabo. Odgovor na vprašanje, zakaj je temu tako, bi najbrž iskali predolgo časa. Verjetno pa je Charanjitova odločitev za predelavo prav tradicionalnih napevov pri indijski mladini vzbudila podoben odpor kakor disko poskusi Walterja Murphyja z Beethovnom ali Davida Shira z Musorgskim, še posebej, ker sta oba posodila svoje skladbe - kakor tudi Singh - prav filmom, v tem primeru Saturday Night Fever.

Od svojega ''odkritja'' leta 2002 v neki prodajalni v New Delhiju do sedaj je plošča tako krožila po ustnem izročilu po nezakonitih kuloarjih blogerske skupnosti v slabi mp3 kvaliteti, dokler ni letos doživela ponatisa na nizozemski založbi Bombay Connection, ki razkriva pozabljene bisere bollywoodske zapuščine. Zaradi neverjetnega zvoka je sprva sprožila številne špekulacije, ali ne gre nemara za potegavščino v slogu Aphex Twina ali Ceephax Acid Crewja, kasneje pa je dobila zasluženo mesto v ozvezdju zgodnjih techno inovacij. Obenem pa dokazala, da za inovativnost potrebuješ zgolj domišljijo in pogum.