1. 6. 2024 – 13.00

Eric Andersen: Violets of Dawn

Vanguard, 1999

Your eyes are like swift fingers reaching out into the pockets of my mind...

Širimo obzorja s kompilacijo najlepših folkovskih stvaritev Erica Andersena, pozabljenega kantavtorja newyorške folk scene šestdesetih in sedemdesetih let, čigar pesmi so med drugim preigravali tudi Bob Dylan, Johnny Cash, John Denver, Judy Collins in Grateful Dead.

Seznam predvajanja:
1. Boots Of Blue
2. Rambler's Lament
3. Violets Of Dawn
4. Thirsty Boots
5. The Hustler
6. Close The Door Lightly When You Go
7. Song To J.C.B.
8. Dusty Box Car Wall
9. Come To My Bedside
10. Looking Glass
11. Rollin' Home

Skladbe v podlagah:
1. Everything Ain't Been Said
2. Today Is The Highway

Podlaga: Eric Andersen - Everything Ain’t Been Said
Pozdravljeni v oddaji Razširjamo obzorja na Radiu Študent. Tokrat poslušamo cvetober folkovskih stvaritev Erica Andersena z njegove kompilacije Violets Of Dawn, izdane leta 1999 pri založbi Vanguard.

Večina skladb na dotični kompilaciji je vzeta z Andersenovih najzgodnejših albumov, izdanih kmalu po tem, ko je v zgodnjih šestdesetih letih v poznem najstniškem obdobju priromal v New York. To je bilo med vrhuncem tamkajšnje tako imenovane Greenwich folk scene, del katere so bili izvajalci in izvajalke, kot so Bob Dylan, Joan Baez, Dave Van Ronk, Phil Ochs, Joni Mitchell in Tom Paxton; slednjega je Andersen spoznal že nekaj let prej v San Franciscu. Glasba ga je spremljala od malega, odraščal je namreč v umetniško navdahnjeni družini, sam se je naučil igrati kitaro in klavir, med odraščanjem pa so ga zaznamovale podobe Elvisa Presleyja in Buddyja Hollyja, protestniške pesmi Woodyja Guthrieja in Peta Seegerja ter literatura Dostojevskega, Rimbauda, Baudelaira, Ginsberga in Kerouaca. Pod temi vtisi je tudi sam prijel za pero in začel pisati prve avtorske pesmi.

V primerjavi s folkovskimi kolegi in kolegicami, katerih pesmi so zelo pogosto vsebovale noto upora, se je Eric Andersen bolj posvečal intimnosti in vsakdanu. Njegovo lirsko osebnost sestavljata v glavnem dve podobi. Prva je pot vagabunda, ki išče svoj prostor v svetu, pogosto tavajočega in opitega zaradi razočaranja nad družbo in usodo, ki naj bi mu jo namenil možakar zgoraj, čigar obstoj prevprašuje. Trenutke spokojnosti mu prinese le eskapizem, ki ga najde v lepotah ameriške dežele in narave. Andersenova druga plat pa je izpoved trubadurja, ki piše prečudovite, za koga morda že kanček patetične, a zato nič kaj manj iskrene, romantične podoknice ali še raje balade zlomljenega srca. Te najpogosteje gradi na nežnih melodijah folkovskega travis fingerpickinga, s katerim ustvarja iluzijo harmonije dveh kitar, čeprav vse mojstrsko sam igra na eni. Po glasu in načinu petja se precej približuje Bobu Dylanu, s katerim so ga najpogosteje primerjali tudi zaradi igranja na orglice, toda Andersenov glas je mnogo nežnejši, tako kot so v zvenu in besedi nežnejše njegove pesmi.

V prvem glasbenem delu bomo prisluhnili prvi polovici skladb, nabranih z Andersenove kompilacije Violets Of Dawn. Med njimi izstopata predvsem Violets Of Dawn, po kateri je kompilacija kajpada dobila naslov, in Thirsty Boots, ki je od vseh Andersenovih pesmi doživela največ priredb.

1. Boots Of Blue
2. Rambler's Lament
3. Violets Of Dawn
4. Thirsty Boots
5. The Hustler

Podlaga: Eric Andersen - Today Is The Highway
Po prvih dveh studijskih albumih je Eric Andersen začel opuščati folkovski minimalizem in ga začel okraševati s pogosto kičasto, bogato studijsko produkcijo. Ta mu je leta 1972 s ploščo Blue River vendarle prinesla večji komercialni uspeh – v času, ko je glasbena publika iskala novega Dylana. Po uspešnem albumu in koncertiranju z izvajalci, kot so Janis Joplin, The Band in Grateful Dead v zgodnjih sedemdesetih letih, je kazalo, da je Andersen na poti h glasbenemu uspehu in dosegu priznanja za enega najboljših tekstopiscev svojega časa. Toda to se žal ni zgodilo, pri snemanju in izdaji njegovega naslednjega studijskega albuma so namreč nastale komplikacije, ki so popolnoma spremenile njegovo glasbeno prihodnost. Založba Columbia je izgubila studijske posnetke njegove plošče, odkrili so jih skoraj dvajset let kasneje, Andersena pa je življenjska pot v tem času – po razočaranju nad izgubljenim albumom in nekaj neuspešnih kasnejših izdajah – vodila v Evropo. Na stari celini je sicer nadaljeval preigravanje, a je za ameriško in širšo publiko malodane utonil v pozabo.

Sledila so dolga leta molka med albumi, dokler ni z glasbenima kolegoma na Norveškem osnoval tria Danko/Fjeld/Andersen in pogosteje začel izdajati tudi solo plošče in koncertirati. Med drugim je v tem času sodeloval še z »mitom in legendo« folka ter kantrija Townesom Van Zandtom. Kot soavtorja sta se podpisala pod nekaj komadov, navsezadnje so ju odlikovale zelo podobne lirske tematike in sta priložnostno kdaj celo nastopila skupaj na odru v kakšnem evropskem pajzlu.

Eric Andersen tako ustvarja še danes in ima pod prsti, ki čarajo mile melodije, in pod palcem, ki strumno udarja po zgornjih basovskih strunah, že blizu trideset studijskih albumov. A tudi po Andersenovih lastnih besedah je njegove najlepše stvaritve moč najti na najzgodnejših ploščah; z njih bomo prisluhnili še drugi polovici nabranih draguljev na kompilaciji Violets Of Dawn.

6. Close The Door Lightly When You Go
7. Song To J.C.B.
8. Dusty Box Car Wall
9. Come To My Bedside
10. Looking Glass
11. Rollin' Home