Jive, 2002

»To je bil Justin Timberlake in njegov res brilijanten album ..., ki bi pa ga zelo težko priporočal« - Alex Barck, član berlinskega DJ kolektiva Jazzanova, ob predvajanju skladbe Let Me Take it from Here z albuma Justified v kultni radijski oddaji Jazzanova Radio Show leta 2003

Nekoč je veljalo, da je na najvišjem nivoju piramidne strukture popularne glasbe (kjer domujejo boy bandi in zmagovalci Idola ter podobnih oddaj ... veliki mački, kot bi dejal Braudel) sleherna inovativnost nezaželjena anomalija: potencialna žalitev zlatemu povprečju potrošniškega okusa, ki jo mora že na idejni ravni izkoreniniti hladen, do potankosti kalkuliran sistem industrijskega nadzora. Od devetdesetih naprej, proper pop ne pozna mojstrovin... pri proper popu obstaja samo produkt. In bežen pogled na naslovnico Justified (že naslov je malodane cringeworthy, da o očitno retuširani sliki mladega Justina Timberlaka ne govorimo) potrdi, da leta 2002 izdana debitantska plošča bivšega N-Syncovca v tem ni nobena izjema. Tako je tudi z bežnim poslušanjem tega albuma. Zato bi bilo anahronistično oziroma pitchforkovsko, če bi ga v kakršnemkoli oziru proglasili za revolucionarnega ali prelomnega. Njegovo bistvo (še) tiči ravno v nezmožnosti česa takega. Precej bolj natančna in plodna je trezna ocena, da so na albumu Justified ustvarjalci Pharrell Williams, Chad Hugo, Timbaland in Scott Storch brez ugovarjanja sprejeli cinična pravila igre, ter v skladu z njimi potlačili sleherno slo po subverzivnem glasbenem izrazu...

Pa vendar, kot bomo poskusili argumentirati v današnji ediciji oddaje Razširjamo obzorja, nadaljni razvoj pop (in pa tudi ne ravno pop) glasbe bo pokazal, da so ravno s tem, ter zlasti po zaslugi svojih izjemno prožnih glasbenih imaginacij, ti akterji na albumu Justified globoko, usodno posegli v koordinate odnosa pop industrije do inovativnejših glasbenih stvaritev.

No, not really... April Fools!