Dust To Digital, 2012

Plošča, s katero si nocoj širimo obzorja, bi verjetno bolj pasala v termin Tolpe bumov, ker pa smo jo pred dvema letoma po krivici spregledali, napako popravljamo zdaj. Pravzaprav je zgodba, povezana z njenim avtorjem, ameriškim večmedijskim umetnikom Lonniejem Holleyem, zanimiva že sama po sebi, kljub temu pa pozornost vendarle najprej pritegne glasba. Pri Guardianu so jo denimo umestili na lestvico »101 najbolj čudnih plošč, ki jih lahko najdete na Spotifyju«, medtem ko so ji nekateri drugi mediji že sedaj pripisali potencial klasike. Vsekakor je 'Just Before Music' plošča, ki malokoga pusti ravnodušnega.

Eden od razlogov, da smo Holleya in njegovo ploščo spregledali pred dvema letoma, je ta, da so mu jo založili pri Dust to Digital. Sicer zelo cenjeni založbi, ki pa se ukvarja predvsem z objavljanjem arhivskih posnetkov bluesa, gospela in podobnih muzik. Njen šef Lance Ledbetter je nedavno povedal, da je bil Holley pravzaprav prvi še živeči glasbenik, ki ga je posnel. Kaj točno ga je pripeljalo do tega, sicer ni znano, toda v Holleyevi glasbi in predvsem njegovem glasu, je nedvomno dimenzija iz nekega drugega časa, torej dimenzija, ki jo vedno znova išče skozi katalog založbe Dust to Digital. No, kljub temu, da je v Holleyevem glasu presunljiv bluesovski karakter, v kombinaciji z glasbo izzveni tudi povsem sodobno. Zato ni presenetljivo, da so Holleya tako rekoč posvojili nekateri uspešni ameriški bendi in glasbeniki, ki se vsak na svoj način ukvarjajo s precej sorodnimi estetikami. Med drugim so ga za svoje koncerte že angažirali Bill Callahan, Animal Collective in Dirty Projectors, ki so sicer vsi po vrsti lepe reference, toda Holleyeva glasba je kljub nekaterim podobnostim tudi precej drugačna. Primerjajo jo s senzibilnostjo starejših bluesovskih glasbenikov, pa ekscentričnostjo Sun Raja, v resnici pa je verjetno še najbližje predirljivi intimnosti Arthurja Russella. Zaradi minimalističnih aranžmajev, predvsem Russellovim solističnim posnetkom s čelom.

 

Holleya z Russellom sicer druži podobna, težka življenska izkušnja. Russella je zaznamovala njegova homoseksualnost in pozneje boj z virusom HIV, Holley pa je na drugi strani, globoko na ameriškem jugu, trpel zaradi rasnih predsodkov. Nekateri poznavalci umetniških tokov iz sedemdesetih, torej časa, v katerem je Holley začel ustvarjati, pravijo, da bi imel danes, če bi bil belec, za seboj uspešno kariero umetnika. Realnost pa je taka, da je praktično skozi celotno kariero ostajal nekje na obrobju. Za to, da ugotovimo, kaj je Holleya izoblikovalo v takega posebneža, je pravzaprav dovolj, če samo preletimo njegovo življensko zgodbo. Rojen kot sedmi med sedemindvajsetimi otroci se je kmalu selil med rejniškimi družinami, končal šolanje, še preden je postal najstnik, postal oče pri petnajstih (danes je menda oče petnajstih otrok) in do poznih dvajsetih veliko časa preživel v kazenskih institucijah. Leta 1979, pri devetindvajsetih, se je uradno začel ukvarjati z umetnostjo, takrat kot oblikovalec nagrobnikov za svoji v požaru preminuli nečakinji. Pozneje je postal najbolj znan s svojimi nenavadnimi, pogosto iz odpadnega materiala narejenimi instalacijami, pa kot vizualni umetnik, že sredi osemdesetih pa ga je menda začel zanimati tudi zvok. Menda se je nekaj teh posnetkov celo ohranilo, toda bojda gre za zelo surove posnetke, ki zaenkrat ostajajo le v Holleyevem arhivu.

Plošča 'Just Before Music' navduši s subtilnim križanjem bluesovske senzibilnosti in avantgardne strukture ter zvočne podobe skladb. Te so dolge med tremi in petindvajsetimi minutami, kar je posledica tega, da Holley svojo glasbo oziroma poezijo razume kot improvizacijo. Menda se zato spreminjajo z vsakim novim nastopom, tisti, ki so ga imeli priložnost slišati v živo, pa pravijo, da je njegova sposobnost spontanega ustvarjanja preprosto neverjetna. No, pri štirinšestdesetih ima Holley s svojo razgibano življensko zgodbo za to nedvomno dovolj navdiha in izkušenj. Ga pa s ploščo 'Just Before Music' prej kot v druščini šestdesetletnih glasbenikov slišimo ob boku kakšne Julie Holter. Na svojih koncertih je menda tako ali tako vedno najstarejši udeleženec, toda glasba, sploh tako, kot se je loteva Lonnie Holley, pravzaprav ne pozna let niti časa.