I told you once and I told you twice, why be mean when you can be nice?

Seznam predvajanja:

1. Michael Hurley – Are You Here For The Festival

2. Michael Hurley – Alabama

3. Michael Hurley – Se Fue en la Noche

4. Michael Hurley – Blondes and Redheads

5. Michael Hurley – Love Is The Closest Thing

6. Michael Hurley – Boulevard

7. Michael Hurley – Knocko The Monk

8. Michael Hurley – Jacob's Ladder

9. Michael Hurley – Little Blue River

10. Michael Hurley – Beer, Ale and Wine

11. Michael Hurley – Lush Green Trees

Pesmi v podlagah:

1. Michael Hurley – Tea Song

2. Michael Hurley – Be Kind To Me

3. Michael Hurley – No, No, No, I Won't Come (Go) Down No More

Podlaga: Michael Hurley – Tea Song

Pozdravljeni v oddaji Razširjamo obzorja! Tokrat horizont širimo vse čez ogromno lužo Atlantskega oceana, onkraj katerega v zaselkih okoli Portlanda in drugod najdemo vselej nadvse prijaznega freak-folk posebneža Michaela Hurleyja, ki po ameriških in tudi evropskih krajinah s svojo kitaro in prikupno škratovsko podobo stopiclja že skoraj 60 let.

Michael Hurley se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je iz fantiča začel odraščati v mladeniča dvajsetih let, iz otroškega doma prostranih polj in gozdov Pensilvanije s trebuhom za kruhom krenil na sever, v New York, kjer je že vrela takratna country in folk scena. Vendar Hurley pravzaprav nikoli ni želel postati glasbenik. Ljubša sta mu bila pisanje in risanje, a namenjena mu je bila drugačna usoda. Po spletu naključij ga je pod okrilje vzel producent Fred Ramsey, s čigar pomočjo je Hurley svoje prve pesmi, zbrane na albumu z nič kaj zapletenim imenom First Songs, leta 1964 izdal pri založbi Folkways Records. Torej pri hiši, v kateri so domovala zveneča imena, kot so Pete Seeger, Lead Belly in Woody Guthrie.

Kmalu po izidu prvenca je Hurley od samega šefeta založbe na roko prejel 100 dolarjev, ki bi takrat pokrili stroške za snemanje novega albuma, a je Hurley kot posebnež, kakršen je bil in še vedno je, z denarjem raje poplačal razne račune in svojo drugo ploščo posnel skoraj sedem let kasneje, kar v spalnici, za nameček pa jo je še izdal pri drugi založbi. Hurley pač ne igra na ritem nikogar drugega. Iz tega samodrštva je leta 1971 na plano tako pokukal njegov drugi in verjetno tudi najbolj poznan izdelek Armchair Boogie, ki ga je že krasila Hurleyjeva risankasta ilustracija, prakso risanja svojih naslovnic pa je nadaljeval na skoraj vseh svojih kasnejših tridesetih albumih.

Po naslovnici ni izjema niti njegova najnovejša plata The Time of the Foxgloves, ali po domače, Čas škrlatnega naprsteca – Michaelove najljubše rože. Izšla je lani decembra, nastala pa ni v nič kaj drugačnih okoliščinah kot Armchair Boogie izpred petdesetih let. The Time Of The Foxgloves je bil v glavnem posnet v domačem okolju, v kratkih trenutkih prostega časa med Hurleyjevimi preostalimi hobiji, kot so risanje, vrtnarjenje in šraufanje starih zarjavelih avtomobilov. Kakor je sam povedal že pred leti, glasba – ali natančneje – glasbena kariera ni njegova prioriteta. Kar počne, ko brenka na kitaro in prepeva, počne zgolj za zabavo. Takšno sproščenost, ki jo polni hudomušen pristop k pisanju in muziciranju, bo moč slišati že v naslednjih treh pesmih albuma, ki potujejo vse od reminiscenc na ameriške krajine do prismuknjenih zgodbic o moški šibkosti za volanom, če se na cesti pojavi blondinka ali rdečelaska.

Podlaga: Michael Hurley – Be Kind To Me

Kljub klasični Hurleyjevi sproščenosti pa je aktualni album zvočno vendarle bogatejši kot mnogi njegovi predhodniki. Domače posnetke igranja in petja je Hurley namreč nadgradil s številnimi sodelovanji. Tako na več mestih slišimo zapeljive tone saksofona, rahlo poskočna godala in odmevajoče glasove gostujočih vokalistov oziroma vokalistk. Med njimi je najbolj omembe vreden prispevek Josephine Foster, prav tako folk izvajalke, ki s svojim tradicionalnim folkovskim glasom in včasih modernejšo instrumentacijo ustvarja prijetno anahronistično mešanico, ki se izmika strogi žanrski klasifikaciji. Time Of The Foxgloves s temi sodelovanji snuje prav to, za kar si Hurley prizadeva že 60 let, odkar je zapustil vrvež folk glasbe v New Yorku in se raje umaknil v intimnejše kroge, nazaj v naravo, nazaj k ljudem, prijateljem. Ustvarja atmosfero druženja na domači verandi, ki jo osvetljujeta le še zarja in ognjišče na dvorišču, Hurley pa ob ognju igra pred pisano druščino hipijev, otrok, redneckov in vaških posebnežev.

V svojih pesmih tako zbranemu domačemu občinstvu najbližjih pripoveduje ljubezenske zgodbice, ki kajpada ponavadi niso samo srečne; opeva naravo, v kateri išče spomine, razlaga anekdote o risanih junakih, največkrat o volkodlakih Jocku in Boonu, ki sta plod njegove bujne domišljije in se pogosto potikata po naslovnicah njegovih albumov, piše ode različnim alkoholnim, pa tudi nealkoholnim pijačam ali deli nasvete, da se v življenju resnično ne splača biti nesramen, če si lahko raje preprosto prijazen.

Podlaga: Michael Hurley – No, No, No, I Won't Come (Go) Down No More

Zaradi zavračanja smernic klasične glasbene kariere, samodrštva, na trenutke otroške hudomušnosti in težko ubesedljivega občutka neobičajnosti, ki veje iz njegove diskografije, se je Michaela Hurleyja prijela oznaka outsider glasbenika, sam pa je vzljubil kar naziv freak-folk ustvarjalca. Dandanes je njegov freaky folk tako kar malce težko dostopen, večina plošč se zaradi redkosti na internetu prodaja za par stotakov, še težje pa je Hurleyja ujeti v živo. Bojda se boji letenja in je obsežna trubadurska potovanja – morda tudi zaradi precej častitljive starosti osemdesetih let – že skoraj popolnoma opustil. Blaženi so le tisti, ki prebivajo v njegovih krajih, tam nekje blizu Portlanda, kjer vsak tretji petek v mesecu z zbrano skupino glasbenikov z imenom The Croakers nastopa v bližnjem lokalu. Za kakšen sendvič in pir ali dva po odigranem koncertu.

In čeprav Hurleyja v naših koncih najverjetneje ne bomo nikoli več videli, obstaja dokaz, da se je nekoč ta folk posebnež potikal tudi pri nas. V Ljubljano je zataval leta 1995, ko so v K4 organizirali serijo koncertov country in folk izvajalcev z vseh vetrov. Še danes pravi, da v srcu nosi lepe spomine na kratek čas, ki ga je preživel na naši grudi. O tem priča tudi njegov edini uradni live album Living Ljubljana, ki ga je izdal leta 2018, torej 23 let po koncertu v Klubu K4. Utrinki s koncerta so v vinilni obliki še vedno dostopni na njegovi spletni strani, če pa bi želeli Hurleyjevo preigravanje doživeti v živo, bo treba kupiti karto za Portland, prebresti nekaj rek in ga poiskati v tamkajšnjih gozdovih ter se ob kozarcu piva ali vina izgubiti v prijetnem večeru s preostalimi posebneži …