Sonoris, 2000

V tokratni ediciji oddaje „Razširjamo Obzorja“ bomo obzorja tokrat skušali širiti s prav posebej mejno ploščo. Michael Prime je relativno malo znan, čeprav vsekakor ne povsem obskuren, elektrofonik, snemalec terenskih posnetkov, botanik in ekolog. Nekateri ga morda poznajo iz britanske elektro-akustične improvizacijske zasedbe Morphogenesis, ki je delovala predvsem v osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let. Že tam je uporabljal nekatere tehnike, ki so se nato povsem razcvetele v njegovem solističnem delu. Med njimi imajo osrednje mesto bioelektrični posnetki živih rastlin in gob. Ne gre za, kot bi morda lahko kdo pričakoval, „zvoke“ rastlin, temveč uporabo signalov električnega polja teh organizmov za nadzor majhnih baterijskih oscilatorjev. Vsak živeči organizem proizvaja nizkovoltažno električno polje, ki niha glede na njegovo splošno počutje, vreme, letni čas, svetlobo in kopico drugih faktorjev. Kar slišimo, so torej ritmi nihanja bioelektričnega polja rastlinskih organizmov, ki do nas pridejo prek zvoka zato, ker so merilci le-teh priključeni na analogne generatorje in oscilatorje elektronskega tona. Stvar lahko primerjamo s tereminom, saj lahko slednjega namesto na ojačevalec in zvočnike priključimo na napravo, ki bo generirala vizualne vzorce.

Vendar Prime še vedno deluje kot zvočni umetnik, field recorder in skladatelj ter ne kot laboratorijski raziskovalec. Tri skladbe, ki jih lahko slišimo na plošči „L-fields“, so  tenkočutni spoji omenjenih bioelektrično kontroliranih zvočnih signalov ter istočasnih terenskih posnetkov v bolj klasičnem smislu, torej zvočne slike nekega momenta v času in prostoru. Prime tako pred nami skoraj dnevniško-impresijsko razpre trenutke v življenju izbranih rastlin ter seveda tudi svojo lastno prisotnost. Na ta način je njegovo kompozicijsko delo precej očitno prehajanje in povezovanje različnih izkustvenih slojev.

Posvetimo se sedaj sami plošči „L-fields“. Na njej se je Michael Prime osredotočil na tri halucinogene rastline z močnim kulturno-historičnim zaledjem enteogenske uporabe. Če citiramo zapis s plošče: „Izbral sem halucinogene rastline zaradi njihove zgodovine interakcije z ljudmi in velike količine glasbe, na katero je bojda vplivala njihova uporaba. Zdelo se mi je, da je čas, da se slišijo naravni ritmi rastlin samih.“ V uvodu lahko slišimo skladbo „God's Own Dibber“, v kateri nastopata Cannabis Sativa in okolje, vse skupaj posneto nekje v Bruslju leta 1998. V komadu  „Contour Of A Forgotten Landscape“ pa gre za posnetke okolja in gobe Amanita Muscaria oz., po domače, rdeče mušnice. Čeprav rdeča mušnica v našem neposrednem okolju velja za strupeno, pa marsikje po svetu poznamo njeno uporabo v obredne namene, predvsem kot halucinogeno sestavino raznih šamanskih dejavnosti. Njena uporaba je bila najbolj dokumentirana v Sibiriji, od koder izvira tudi etimološki koren antropološkega pojma "šamanizem". Arheološko-botanične raziskave pa kažejo, da je bila v rabi na dolgo in široko, med drugim v severni Afriki, na Mediteranu in drugje. Kar pa nas tukaj zanima, je predvsem ta preskok od glasb, ki se ponašajo z vplivom halucinogenov na njihov nastanek, k prisluhu samim dinamikam in ritmom rastlinskih organizmov – tako rekoč njihovemu dihanju, pretoku in prebavi. V tem smislu je zanimivo omeniti botanika, aktivista in apologeta uporabe enteogenih rastlin Terencea McKenno, ki je dejal, da je za poustvarjanje zvočnih fenomenov iz halucinogenih doživetij potrebna elektronska glasba. 

Glasbe, ki so povezane z uporabo halucinogenov - pa naj bo to del kulturnega imaginarija ali konkretno zaužitje - so pogosto povezane tudi z določenimi dojemanji ekstatičnosti. Tovrstna ekstremna stanja, tudi z obzirom na sam etimološki koren izraza, so vedno na neki način povezana s preseganjem sebe, začasnim izstopom ali prestopanjem mej. Vendar so najbolj „eks-statične“ ravno same rastline, ki so za razliko od živali dosti bolj direktno ali pa vsaj bolj nazorno vpete v svoje neposredno okolje. Naj bo to črpanje snovi iz zemlje prek korenin ali fotosintezna pretvorba svetlobe, rastline so podoba konstantnega ekstatičnega stopanja iz sebe par excellance – kljub paradoksalni „statičnosti“ njihovih bivalnih razmer. 

Za ploščo „L-fields“ lahko rečemo, da so skladbe na njej kot nekakšne sledi raztapljanja ter razširjanja percepcije – in to na precej direkten način. Pravzaprav izhodiščni modus operandi Michaela Prima kot snemalca in naknadnega skladatelja. Dejanje zvočenja je odvzeto iz človekovih rok. Seveda se manipulacijska gesta vrši v izbiri orodij in asemblaži posnetih materialov. Vendar slednji niso zgolj splošni terenski posnetki celotnega zvočnega okolja, temveč vsebujejo tudi konkretne, prosto neslišne signale posameznih rastlinskih organizmov. Njihove telesne aktivnosti v slušni podobi. Slišano pa se navezuje na nekakšno noisersko senzibilnost, katere dedič je tudi Prime. Ta senzibilnost pa je že itak tuja določenim aspektom človeške glasbene gestikulacije, medtem ko je sorodna drugim – morda ravno tistim, ki nas vežejo z ostalimi živalmi in, v tem primeru, rastlinami.

Destabilizirajoča moč in rizomatičnost pretočnih spojev hrupne gmote imata analogijo v pretočnosti in medsebojnem spreminjanju rastlin in okolja, v katerega so dobesedno vpete, vraščene. Zvok je tukaj fizičen v smislu narave kot antičnogrškega „fisis“, torej vraščanja. Padanje dežja vdre v notranje ritme rastlinskega organizma, ki jih slišimo kot kontrakcije in ekspanzije. Kot nekakšno kolcanje, ki oscilira med skrajno nizkim in skrajno visokim zvočnim spektrom, punktuirano z roji visokofrekvenčnega sikanja. Kot nekakšna prosojna fotosintezna preproga, ki v tkivo povezuje celotno dogajanje. 

Michael Prime nam s ploščo „L-fields“ omogoča prisluh v redko slišana izkustvena območja, ki razširjajo in bogatijo naš nabor zaznavnih senzibilnosti. V tem smislu gre za več kot zgolj nabor zanimivih zvočnih konfiguracij. Prime zaobide  mnoštvo spekulacij, fantazij in ideoloških vzvodov, ki pri reklamiranju določenih glasb uporabljajo sumljive koncepte „naravnosti“ in „harmoničnosti“ ter nam raje omogoči drobovni stik s pulziranjem sobitij. S tem spodbuja tudi potencialno ekološki premislek o našem kulturno-naravnem življenjskem okolju skozi optiko sobivanja z rastlinami in tega, kako te sooblikujejo in pogojujejo naš pogled na svet. Predvsem pa plošča „L-fields“ dregne v naše slišanje sveta ter raztaplja in počasi načenja antropocentrične premise poslušanja.