Dallas, 2008

Lepo presenečenje je bil kompilacijski cede starega reškega punk benda Mrtvi kanal, ki je deloval v času Parafov, Termitov, Kaosa, Grča, Trsatskih kurcev in drugih zgodnjih reških punk in novovalovskih skupin, in sicer na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta prejšnjega stoletja. Zgodovinarji reške glasbene scene so namreč lani začeli trojno cede kompilacijo, ki se spominja večino bendov, ki so zaznamovali desetletja rocka v enem izmed največjih pristanišč na Jadranu. Lani so založniki delo sklenili s štirimi samostojnimi cedeji reških novovalovskih in punk skupin, ena izmed njih je bila tudi zasedba Mrtvi kanal. Gre za album “Prošlost i budućnost”.



Mrtvi kanal se je postavil v punkovski gard leta 1979 in je bil med bendi drugega reškega vala, sicer pa se je v petih letih obstoja zapisal med najbolj priljubljene reške skupine vseh časov. Odlično bi se prijeli na znamenito kompilacijo iz začetka osemdesetih, »Lepo je v naši domovini biti mlad«, saj so bili glasbeno zelo podobni takratnim slovenskim novovalovskim, punk in postpunk bendom, kot so Buldogi, Indust-bag ali Lublanski psi. Sicer pa je ravno ljubljanski ŠKUC neposredno po omenjeni kompilaciji, leta 1983, objavil split kaseto Mrtvi kanal/Grč. Na nekoč priljubljenem nosilcu zvoka sta posneta dva najbolj izpostavljena reška benda, ki sta obdržala svežino Reke na takratni jugoslovanski podtalni sceni po razpadu nepozabnih Termitov in stilskih spremembah pri Paraf. Sicer bi zadnja leta delovanja Mrtvega kanala lahko primerjali s Parafi iz obdobja albuma Izleti.



Split kaseta z Grč je bila najbolj opažena izdaja Mrtvega kanala, kmalu zatem so razpadli. Dobra novica je, da je bend spet zaživel. Vsaj za en koncert, ki so ga napovedali za konec letošnjega februarja, natančneje 27. 2., na Reki. Na tem koncertu ne bodo le promovirali prvega cedeja, temveč obujali spomine na začetke svojega glasbenega angažmaja pred tridesetimi leti. Mrtvi kanal so v kratkem času, potem ko so začeli – to je leta 1979 - posneli tudi prvi demo. Vseh 13 studijskih komadov, torej demo in split kaseta, je uvrščenih na cede “Prošlost i budućnost”.



Posnetki s prvega dema so občutno produkcijski slabši, tehnične pomanjkljivosti pa naj ne bi motile nobenega poslušalca, ker gre za raritetne posnetke, pravi dokument časa. Le redki so ohranili prvi demo Mrtvega kanala. Tudi kaseto z Grč, s katere so posnetki produkcijsko veliko bolj kakovostni, je praktično nemogoče dobiti. Saj smo jo tudi tisti, ko smo jo imeli, večinoma uničili po neštetih poslušanjih.



Čeprav so Mrtvi Kanal doživeli veliko sprememb v zasedbi, kar po štiri bobnarje in bas kitariste, je bila za ta kvintet značilna predvsem električna harmonika, ki je poudarjala unikatni stil benda. Zgodba pravi, da je bil njihov harmonikar edini dolgolasec na takratni reški punkovski sceni. Po drugi strani pa je ravno električna harmonika pojedla nebrzdane punkovske kitarske rife in jih utopila celo v pop melodije. Zanimivo je, da so bili ena izmed prvih tovrstnih skupin v nekdanji Jugoslaviji, ki so močno prepletali vokale. Ostaja pa dejstvo, da so člani skupine Mrtvi kanal ustvarjali dodelane pesmi, ki niso bile le nekultivirani punkovski “1,2,3” izbruh energije. V njih najdemo tudi kakšno podobnost več s svetovnimi bendi, kot sta Talking Heads ali The Stranglers, ki morda ni niti naključna. To tudi kaže na nekonvencionalnost njihovega pristopa h glasbi in odmik od takratnega pravovernega punka. Časovni odmik je danes naredil svoje, Mrtvi kanal pa sodobnim spremljevalcem podtalne glasbe ne bo pomenil kaj več kot informacijo o tem, kaj je navdihovalo zgodnjo generacijo punkerjev.



Ko gre za besedila, je stvar nekoliko drugačna in podira teze, da politična besedila pri punk bendih hitro zastarijo. Ne glede na politične spremembe so namreč nekatere značilnosti političnega sistema, ki jih opisujejo Mrtvi kanal, navzoče tudi danes. Še vedno smo vsi nadzirani in nas razglašajo za norce, če nismo del črede. Iz nas še vedno hočejo ustvariti stroje brez zdravega razuma. Še vedno nas obkrožata korupcija in nepotizem. Mrtvi kanal je za svoje čase ponujal izjemno provokativna besedila, v katerih so brez zadržka kritizirali komunistični režim. Odlično so opisovali stanje takratne družbe - problem navadnih državljanov, kot sta negotova ekonomska situacija in vsakdanje pomanjkanje nekaterih osnovnih živil in elektrike. Kritizirali so protekcijo, govorili o brezupnosti delavskega razreda in nesmiselnosti vojaškega življenja v JLA. Mrtvi kanal je bil nedvomno izraz iskrenega upora proti oblasti.



Po drugi strani pa je povsem iluzorno pričakovati, da bo praktično lokalni demo band, kot je bil Mrtvi kanal, navdušil množico današnjih spremljevalcev punk scene, ki so se večinoma rodili dolgo zatem, ko je skupina razpadla. Sicer je Mrtvi kanal neizogibna učna ura za tiste, ki si želijo bolje razumeti punk in novi val na prostorih nekdanje Jugoslavije. Vrstniki Mrtvega kanala pa z novim cedejem lahko sklenejo še eno poglavje, ki bo le prijeten spomin na čase, za katere so takrat mislili, da ne bodo nikoli minili. Zanimivo bo preveriti, kakšne komade bi ustvarjali, če bi vnovič začeli resno igrati, ne pa le zaigrati na slovesnem koncertu.