Zgodba orkestra El Gusto se je začela po naključju. Mlada svetovljanska arhitektka Safinez Bousbia se je leta 2003 odpravila odkrivat in spoznavat rodni kraj, Alžir. Na uličici kazbe je zavila k ostarelemu kramarju kupit ogledalo – in razkrila se ji je zgodba in ji temeljito okrenila življenje. Dandanes režiserka Safinez Bousbia je namreč tedaj v tisti kramariji sklenila poiskati in združiti glasbenike velikanskega orkestra z obledele prodajalčeve fotografije. Tedaj, ob zori 50. let, čili diplomanti in študentje alžirskega konservatorija za glasbo, dandanes, ko je zazorilo novo tisočletje, ostareli gospodje so se med alžirsko vojno za neodvisnost razkropili po kazbi, po Alžiru, Alžiriji in svetu – Alžirci, Židje in črnonožci (pied-noir, Francozi, rojeni v koloniji). Le redki so se po razviharjenju še poklicno ukvarjali z glasbo, še redkejši so še imeli stik s katerim od drugih. Vsak v svoji zatohli kramariji, vsak v svoji sveži senci, vsak v svojem izgnanstvu so pestovali spomine, bolečine, grenkobo in smeh ...