Winter & Winter, 2013

Lepo pozdravljeni v oddaji Razširjamo obzorja na Radiu Študent, v kateri bomo predstavljali album Down Deep, ki ga je za založbo Winter & Winter posnel trio Reijseger, Fraanje, Sylla. Kot je bilo slišati že v uvodni skladbi, naslovljeni Elena, gre za preplet raznolikih glasbenih tradicij in pristopov, združenih v svojevrstno in mnogoplastno zvočno pripoved.

Od omenjenih glasbenikov je gotovo najbolj znan nizozemski čelist Ernst Reijseger, dejaven ne samo na stičiščih jazza, klasične glasbe in svobodne improvizacije, temveč tudi na pregibih posameznih umetniških praks. Vzajemno oplajanje različnih govoric in idiomov, ki je integralni del Reijsegerjevega ustvarjanja, je tako dopolnjeno še s projekti, v katerih glasbo združuje z drugimi izraznimi mediji in ustvarjalnimi praksami. Ob dolgoletnem sodelovanju z Molo Syllo, glasbenikom senegalskega rodu, je Reijseger poznan tudi po sodelovanju s sardinskimi pevskimi zbori, Hanom Beninkom, Misho Mengelbergom ali Steveom Lacyjem.

Ob tem velja seveda omeniti še projekte, ki raziskujejo odpiranje novih izraznih prostorov med glasbo, slikarstvom, poezijo, plesom in pa seveda filmom. S filmom druži Reijsegerja še prav posebna vez, saj že mnogo let sodeluje z Wernerjem Herzogom. Reijseger je pripravil glasbo že za vsaj sedem njegovih filmov. In čeprav pri albumu Down Deep pravzaprav ne gre za filmsko glasbo, se ob poslušanju vseeno odvrti neki imaginarni film.

Kot je za delo Ernsta Reijsegerja tudi sicer značilno, se pričujoči trio ne ozira na žanrske razmejitve, temveč jih s sestavljanjem primesi različnih zvočnih izročil po svoje presega in tako nenehno spreminja žarišče svojega izraza. Skoraj klasicistične prvine se na Down Deep zlivajo z jazzovskim fraziranjem, neidiomatično improvizacijo in afriškimi ritmi ter pripadajočimi zvočnimi pripovedmi – te so ponekod dejansko uresničene, drugod zgolj implicirane. Besedila (v jeziku wolof) je seveda prispeval Mola Sylla, ki uspe s svojim glasom ustvariti raznobarvne poudarke: ponekod gre za bolj rapsodsko skandiranje senegalskega griota, drugod besede osvobodi njihove semantične logike, spet drugje poje, recitira ali pa vse skupaj združi v nekakšen samosvoj Sprechgesang. Rezultat te mešanice je glas z izrazito dramsko utemeljitvijo.

Čeprav so posamezni idiomi v nekaterih skladbah bolj prepoznavni kot v drugih – vsak od glasbenikov je prispeval dve ali tri – , to pravzaprav podčrta zvočno bogatost, ne da bi kalilo izvirno specifiko celote. Down Deep je namreč album domišljene zvočne dinamike, ki se skriva v  dovršenem kontrapunktu, nevsiljivem kontrastiranju naivnega lirizma z minimalističnimi zasuki in nepričakovanih odklonih.

Prepoznavni in nepričakovano združljivi glasovi z domišljenimi prepletanji ustvarjajo izrazito zračno, občasno nekoliko eterično glasbo. Spokojna intimnost, bržkone glavna značilnost albuma, je umeščena v prostrano zvočno prostorje, ki se razteza daleč onkraj meja fine zvočne preje. Prav ta prostranost v povezavi s specifično vlogo vokala poskrbi za vtis, da bi lahko tudi tokrat dejansko šlo za filmsko glasbo. Navidez preprosti ostinati, premočrtna struktura in vsaj na površini blagozvočne harmonije delujejo namreč kot zvočna podlaga za neko filmsko ali pač kakšno drugo pripoved, saj puščajo zaradi svoje prevladujoče nevsiljivosti dovolj prostora za morebitne dopolnitve. A to z drugimi besedami pomeni, da puščajo tudi dovolj prostora poslušalčevi domišljiji – povečini preprosta in zbrušena skladbena struktura, že skoraj songovska, s svojimi ponovitvami vabi k individualnemu uresničevanju evokativnih zvočnih implikacij. Nekaj podobnega v grobem velja tudi za bolj ali manj sorodne glasbenike, kot sta Hauschka ali Julia Kent in še mnogi drugi, ki s svojo glasbo ustvarjajo vtis zasanjanega opazovanja pokrajine iz ptičje perspektive.

Reijseger, Fraanje in Sylla, ki so lani pri založbi Winter & Winter izdali album Down Deep, menda skupaj sodelujejo od leta 2008, ko je pianist Harmen Fraanje z željo po sodelovanju pristopil k drugima glasbenikoma, katerih skupna zgodovina sega seveda precej dlje. In čeprav so na albumu vsi trije glasovi enakomerno zastopani, je treba reči, da je prav doprinos pianista tisti, ki poskrbi za največ zvočne miline in občasno jazzovsko mehkobo.

Kdor je trio prejšnji torek v živo doživel tudi na čudovitem koncertu v sklopu Cankarjevih torkov, je ob nespregledljivi čarobnosti nemara dobil tudi boljši vpogled v nekatere danes omenjene posebnosti. Reijseger je očaral z domiselnimi tehnikami od sugestivnega, alikvotno bogatega igranja sul ponticello, ubiranja akordov pa do ritmičnega basovskega suvanja – čelo je nekajkrat držal celo vodoravno, kot kitaro, tehniki igranja pa ne bi mogli reči drugače kot – slap. Harmen Fraanje, po drugi strani, je preproste harmonije in ciklične ponovitve subtilno dopolnjeval z mehkimi odmiki in senčenji. Toda končno je bil Mola Sylla tisti, ki je – ne z inštrumenti, kot sta mbira ali xalam, temveč z glasom – poudaril filmsko, ob svojem nastopu celo performativno jedro: njegova vokaliziranja so med drugim delovala kot samostojne pripovedi ali že kar dramsko osmišljene vloge (denimo takrat, ko je zlezel pod klavir in se oglašal z bolj globokim, starčevskim glasom).