SOAD in njihov preporod skozi umetno inteligenco

Zakaj začenjamo ravno pri kalifornijsko-armenski zasedbi System of a Down, v nadaljevanju SOAD? Polarizirajoč bend, ki ga grobo štejemo med nu-metal glasbene skupine poznih devetdesetih, a je ta oznaka bolj generacijska kot zvenska, pač ponuja nekaj izstopajočih posebnosti. Začnimo s tem, da je eden redkih bendov, ki je hkrati svetovno popularen in izjemno težkometalski. Njihov zvok je eden najuspešnejših producentov Rick Rubin opisal kot tako nor, da ob njihovem prvem večjem koncertu ni vedel, ali bi se smejal ali jokal. Dodal je še, da so poleg Rage against the Machine edini, ki so zveneli tako, kot še nihče poprej in nihče kasneje. Njihova etnična pripadnost armenski manjšini v Hollywoodu jim je dala nekakšen street credit in vročo željo po dokazovanju, kot jo stereotipno premore le diaspora. Hkrati jim je dala močno politično noto s tematiko armenskega genocida. V sebi so imeli hudo tlečo krivico, ki so jo želeli z glasbo popraviti, in morda so prav zato tako izstopali. Nastala je poprej nevidena fuzija svetovnih razsežnosti: skrajno modernega in kalifornijskega, zahodnjaškega, tako rekoč pred svojim časom in skrajno antičnega, armenskega, vzhodnjaškega, pred časom samim. Ta dva pola sta se tako transparentno izražala skozi njihovo glasbo, da jih starošolski metalci niso želeli zavrteti na radiu. Leto kasneje so jih vrteli povsod in nenehno. Njihov zvok je sooblikoval Los Angeles in celo generacijo poslušalcev. Skratka, System of a Down je bend, ki je v veliki meri ustvaril svoj žanr. 

Za pokušino moramo zavrteti nekaj komadov. Nekaj jih je s prve plate, nekaj pa je neizdanih. Prav o teh pa bomo govorili v naslednjem poglavju. Začenjamo s skladbo Know in nadaljujemo s Sugar v dveh izvedbah: demo iz 1995 in tista z albuma 1998, kjer so imeli prste vmes Rick Rubin, David Stuart Sardy in Sylvia Massy. 

1. SOAD – Know
2. SOAD – Sugar (demo)
3. SOAD – Sugar
4. SOAD - Temper
5. SOAD – Soil

Podlaga 2: Ginger.mp3

Predzadnji komad Temper ni bil vključen v album in kmalu bomo videli, da še zdaleč ni bil edini. Kar je SOAD spremljalo konstantno, so bile prešvercane, ukradene, izmuzljive izdaje: prva, neuradna Storaged Melodies, ki vključuje tudi razna gostovanja članov, in druga, ki so jo izdali kar sami, in je po splošnem mnenju spregledana, po mojem osebnem pa daleč najboljša, ne le, ker se skladbe kar prelivajo ena v drugo, temveč tudi zaradi svoje unikatne pozicije med starim in novim SOAD. 

Tema, ki jo želimo razgrniti, je ta, da je bil SOAD vedno en korak pred samim sabo, oziroma je bil bend, ki se je prerasel. Bil je – čeprav preteklik ni primeren izraz – bend, od katerega se je pričakovalo vedno več, preveč, in temu ne glasbeno, temveč osebnostno ni bil zares kos. Ampak kaj je upravičilo to, da so poslušalci pričakovali njihovo skorajšnje žrtvovanje umetnosti kot višjemu občemu cilju? To je bil verjetno prav mentalni okvir, ki so si ga postavili sami. SOAD je govoril o globalnih resnicah na nadroben, razumljiv, tenkočuten način in hkrati niti malo pridigarski. Njihova glasba je želela biti vseobsegajoča, ciljna v nekem morda povsem krščanskem smislu, saj se je posredno sklicevala na splošno moralo in stremela k višjemu pravičnemu cilju. 

Poslušali bomo štiri zaporedne nežnejše komade s plošče Steal This Album!, ki je izšla skoraj izključno zato, da bi potešili občinstvo. To je namreč piratiziralo in prepošiljajo leakane oziroma izmuznjene skladbe, ki jih je imel bend še od svoje rekorde podirajoče plošče Toxicity iz 2001 na pretek. Njihov način dela je bil namreč vedno napisati recimo 30 komadov, posneti 20 in izdati deset. Na tej točki leta 2003 se je končal stari SOAD in začel novi.

6. Pictures
7. Highway song
8. Fuck The System
9. Ego Brain

podlaga 3: Dam

SOAD pa je v osnovi še vedno rock bend. Vokali, kitara, bobni, bas in občasne klaviature. Kot bend še vedno nastopa in kot bend se je razšel v stilu The Beatles – tekstopisca in vokalista z največjim egom, Serj in Daron, sta šla vsak v svojo smer. Ampak do leta 2006, ko je šel bend uradno na hiatus, je bil Serj nemotiviran, njegov glas pa dokončno uničen od dretja. Daron, ki je pisal vse več skladb, ni premogel iste globine. Zadnja albuma Hypnotize in Mezmerize sta kljub vsem težavam prav tako ikonična in uspešna kot vsi poprej v nekem rock opera orientalističnem maksimalizmu. Z njima je SOAD pokazal ves svoj vokalni razpon.

Glavni vokalist Serj Tankian je pred kratkim povedal, da je njihov najodličnejši recept dopolnjevanje njegovega in Daronovega vokala v dvoglasjih. Dodamo lahko še – in v harmoničnem molu, ki mu SOAD zvesto prisegajo. Imitacija je že zaradi barve njunih glasov praktično nemogoča. So pa imeli kar močan vpliv, saj so političnost, šaljivost in čustvovanje zapakirali v enostaven in učinkovit paket relativno kratkih, polnih in udarnih skladb. V Sloveniji bi bili še najbližje Lynch, na Balkanu Kultur Shock, drugod … hm?

Ko že iščemo vzporednice z drugimi bendi – SOAD je svojčas naredil kar nekaj priredb, ki so bile nekaj stopničk nad običajnimi priredbami. Govorimo o nivoju Laibacha ali pa morda Faith No More, ko dobi originalna skladba nov pomen, prej nesluteno potenco in povsem drug zven. Nekatere so izvajali kot intermezzo na koncertih in jih nikoli posneli, recimo La Isla Bonita in Hey, Hey, My, My, Snowblind in The Metro pa sta posnetka z zbirke neizdanih Storaged. Ali prepoznate originalne izvajalce?

10. The Metro
11. Snowblind
12. La Isla Bonita  (Moonic + AI)

podlaga 4: Deer Dance.mp3

Berlin, Black Sabbath in Madonna. Hja, zadnjega komada niso napisali sami. Začelo se je na YouTubu s talentiranimi glasbeniki s premalo ustvarjalnosti, ki so snemali komade v slogu: »Kaj, če bi Metallica posnela Na Golici?« Nato so se nekaj let nazaj popularizirali glasovni modeli umetne inteligence, ki poustvarjajo glasove znanih vokalistov v slogu: »Freddy Mercury poje Smells Like Teen Spirit.« La Isla Bonito je po vzorcu kratkega posnetka s koncerta (kjer so SOAD vedno igrali le intro) posnel Moonic Productions, potem pa je Leonyx na to različico vrgel vokalne AI (umetna inteligenca) modele Serja in Darona. Skladbo je nemogoče razločiti od njihovih avtorskih del. Omenimo še, da je Serj že pred desetletjem izdal program za sestavljanje komadov iz njegovih semplov, tako da se bend te težnje po reprodukciji vsekakor zaveda.

Argumentov, zakaj je System of a Down AI šolski primer te male revolucije coverjev, priredb in mashupov, v svoji zadnji ali predzadnji AI fazi, smo našteli ogromno. Toda morda najpomembnejši je ta, da ima SOAD ogromno kritično maso poslušalcev/ustvarjalcev in praktično nobenega tribute benda. Obstaja sicer Daronov Scars on Broadway, ki je bil nekaj časa de facto SOAD brez Serja, a naj vas ne skrbi – tudi njim ga lahko umetna inteligenca nariše. Poslušajmo torej z umetno inteligenco obdelane Guns are loaded, Barbie Girl in ju primerjajmo s komadom, ki so ga SOAD izdali nekaj let nazaj po 15-letni pavzi, Genocidal Humanoidz, ki nikakor ni slab komad, ni pa to SOAD v zlati dobi.

13. Guns are loaded (Scars on Broadway + AI Serj)
14. Barbie Girl (Moonic + AI)
15. Genocidal Humanoidz

podlaga 5: Dreaming

Bivamo v neki čudni dobi, kjer ogromni bendi starih hropcev polnijo stadione za 100+ evrov na karto in utrujeno igrajo hite izpred desetletij. Po drugi strani nam ena nevronska mreža in nekaj klikov pričara boljši občutek nostalgije v udobju doma. AI komadi so vse, kar ti nastopi niso. Vprašamo se lahko dve stvari: kdaj bomo z umetno inteligenco lahko naredili »originalen« System, Rage against the Machine, Metallico, Slayer, Rolling Stones ipd. in kdaj bodo ti bendi take komade prvič izvedli v živo? Kdaj se bo torej zaključil krog popolne fenizacije njihove ustvarjalnosti? Bodo te zombi skladbe spremenile naše pojmovanje avtorstva in razblinile mit ustvarjalnega genija? Zaenkrat jih vidimo predvsem kot orodje opolnomočenja občinstva, ki si lahko pričara še en nov občutek. 

Argumentirati moramo še, da AI coverji nimajo prave umetniške vrednosti, ampak so bolj mašilo vrzeli, ki jih za sabo puščajo veliki subkulturni premiki. Toda kako se ločiti od fena v sebi, ki mu La Isla Bonita vzbudi tako močan občutek hrepenenja? Verjetno nas AI coverji ne bodo več ganili, ko bodo enkrat v prihodnosti postali spedenana stalnica Spotify playlist, če bo avtorsko pravo to dovoljevalo. Zaenkrat pa je občutek skoraj tak, kot ko ti po smrti bližnjega ta nastopi v sanjah kot še vedno zelo živ. Prihranimo torej zadnje vprašanje za čase, ko bodo ljudje raje poslušali AI coverje starih, kot albume mladih bendov.