Dirty Hit/Polydor, 2018

Valovi Radia Študent le redko nosijo glasbo tako zelo popularnih in komercialno uspešnih bendov, kot je v tem trenutku manchestrski kvartet The 1975. Nenazadnje gre za bend, katerega prvenec je v letu 2014 na Otoku in v ZDA dosegel platinasto naklado; za bend, ki je lani razprodal veliki Madison Square Garden in za bend, ki je v londonskem Hyde Parku nastopil kot predskupina samih The Rolling Stones. Ti podatki bi ob poznavanju bendovega značilnega, mehkega pop-rocka najbrž marsikoga že odvrnili od poslušanja, a z njihovo tretjo ploščo, novembra izdano A Brief Inquiry Into Online Relationships, so se razmerja nekoliko spremenila. V glasbo in okoliščine njenega nastanka se je namreč prelilo toliko novih relevantnih kontekstov, da velja po mnenju mnogih The 1975 že razumeti kot enega pomembnejših bendov britanske sodobnosti.

Težko je z gotovostjo trditi, kdo je kot smiselno referenco ob novi glasbi kvarteta The 1975 prvi omenil album OK Computer, torej tretjo ploščo zasedbe Radiohead in neke vrste sinonim za kvaliteten alternativni rock, a prav to se je nekje v promocijskem ciklu za današnjo pop ploščo zgodilo. V prvi vrsti vzporednice tu riše tematika, saj gre, kot pove že naslov, tudi tokrat za intimen, a zelo ozaveščen poskus seciranja vpliva, ki ga ima na človeka in družbo sodobna tehnologija. Frontman Matt Healy se je doslej v besedilih mestoma že oziral navzven in med drugim komentiral odnos medijev do glasbenih zvezd, a novi album se v večini skladb od intimnih pripovedi oddalji še precej izraziteje kot kdajkoli prej in torej bendovo mesto na glasbeni sceni premišljuje predvsem v kontekstu sodobne kulture spletnega komuniciranja, s čimer že riše tudi sliko novih generacijskih prepadov.

Eden izmed ključnih primerov je v samem uvodu plošče skladba Give Yourself a Try, v kateri Healy na podlagi lastnih izkušenj razpre sodobno krajino odvisnosti in duševnih bolezni, hkrati pa z referiranjem na svoje fane, pa tudi na svoje starejše komade, sodobno kulturo namerno zrcali tudi skozi samonanašalnost. Bendove mehke kitare kasneje na plošči nikoli več ne zazvenijo s toliko agresije in repeticije, album nas namreč že kmalu za tem z razdvojeno skladbo How To Draw/Petrichor zapelje v zglitchano elektroniko, kakršno bi prej pričakovali v delu Jona Hopkinsa ali Jamieja XX-a. Bendu The 1975 so kritiki doslej ob nenehnem spreminjanju stilov večkrat očitali, da ne ve, kaj želi biti, a Healy v enem izmed intervjujev odgovarja, da »dobro ve, kaj želi biti, a da želi preprosto biti več stvari hkrati, ker je takšen pač pristop te generacije k ustvarjanju in uživanju glasbe.«

Glasbo benda The 1975, ki v osnovi zveni precej radijsko spolirano, včasih celo osladno, v privlačnejšo luč gotovo postavi bendov čut za cinizem in samoironijo, lepo izražen denimo tudi v videospotu za komad The Sound, enega izmed njihovih starejših velikih hitov, v katerem je bend spet nagovoril svoje kritike. Ko se na zaslonu izpisujejo stavki, kot so »pompozen arenski sint-pop«, »v tej glasbi ni nobene nevarnosti« ali »neprepričljiva emo besedila«, je jasno, da ti spletni komentarji niso za lase privlečeni, a če gre res za pompozen arenski sint-pop bend, gre hkrati tudi za pompozen arenski sint-pop bend, ki se te pompoznosti dobro zaveda, se z njo ponaša in se iz nje tudi norčuje.

V svojevrstno pompoznost je ovit tudi single Love It If We Made It, v katerem Healy ugotavlja, da nas je modernost razočarala, besedilo komada pa je sicer praktično v celoti zasnoval na podlagi besedil novic iz časopisja in objav na Twitterju. Med temi izstopajo denimo posvetilo umrlemu Lil Peepu in kritike sistemskega rasizma, v uho najmočneje zbodejo citati Donalda Trumpa. Citiranje Trumpa se dandanes sicer pogosto sprevrže v ceneno moraliziranje ali aboten politični komentar, a ko se Healy na primer s Trumpovim tvitom »Thank you, Kanye, very cool« simultano referira na dve največji figuri aktualnega ameriškega zeitgeista, v kontekstu spevne, čustvene pop pesmi vendarle izpade zelo domiselno in presenetljivo učinkovito.

The 1975 je bend, ki v osnovi izhaja iz okolja glasbene alternative, a je v intervjujih že zgodaj poudarjal in sprejemal lastni popovski značaj, kar nekdanje trende, ko so tudi komercialni bendi radi iskali indie kredibilnost, obrača na glavo. Healyju in kolegom je preprosto jasno, da so mimo časi, ko sta umetniško vrednost ali občinstvo neke zasedbe določala zven ali založba, s tem pa celovito pojavnost benda The 1975 lahko razumemo kot jasen primer shizofrene, heterogene, post-žanrske - pa tudi post-kritične - internetne dobe. Poleg tega so The 1975 kot bend, ki si drzne pisati samozavestne, velike pesmi in podajati prav tako velike izjave ter s tem preraščati indie okvire, zasedli strukturno mesto, ki se je v zadnjih nekaj letih britanske scene zdelo izpraznjeno.

The 1975 so hitro izostrili čut za pisanje prijetnih pop pesmi, s čistim kitarskim zvokom in nalezljivimi melodijami, ki pa v sredici nosijo tudi nekaj melanholije in znajo skoraj že vzbujati neke vrste nostalgijo po časih, v katerih živimo zdaj. Na tak način delujejo tudi besedila, ki imajo ravno dovolj vsebine, da apelirajo na različne demografske skupine, sicer pa pozornost namerno privlačijo tudi že sami naslovi skladb. Eden takšnih je denimo I Like America and America Likes Me, sicer povzet po konceptualni umetniški gesti iz sedemdesetih, ko se je Joseph Beuys zaprl v kletko z divjim kojotom, da bi pokazal možnost sobivanja različnosti, v Healyjevem primeru pa pesem funkcionira kot kritika ameriške politike na področju strelnega orožja.

Če smo v uvodu današnje oddaje Razširjamo obzorja že omenili primerjave novega albuma zasedbe The 1975 s ploščo OK Computer, je potrebno poudariti tudi, da je bila povod za te primerjave v veliki meri skladba The Man Who Married a Robot, ki je nesporen duhovni naslednik komada Fitter Happier z omenjene kultne plošče benda Radiohead. V obeh skladbah gre za avtomatizirano, robotsko, spoken-word delo, ki z nekaj preprostimi premisami opiše sodobni, na tehnologijo vezani način življenja, pri tem pa to življenje predstavi v skrajni formulaičnosti in s tem ustvari občutek nelagodja. Pri The 1975 robotski zvok kakopak predstavlja Siri, iPhonov glas pomočnika, ki je danes za marsikoga že popolnoma vsakdanji in nas niti ne presune več, besedilo pa pripoveduje zgodbo o osamljenem, asocialnem posamezniku, ki uteho najde na svetovnem spletu.

Sodobni nepredvidljivi kulturni krajini ustreza tudi bendovo pogosto ustvarjanje nasprotij med živahnim, dostopnim zvokom ter kompleksnimi, temačnimi tematikami, kar do izraza pride denimo v komadu It's Not Living (If it's not with you), še eni spretno zamaskirani izpovedi o pevčevem štiriletnem boju z odvisnostjo od heroina. Na ta način pripoved danes obravnavane plošče vendarle postane tudi precej osebna in bolj vsakdanja, seveda pa tudi preprostejša kot tista z omenjene plošče OK Computer. Če je poleg tega OK Computer ostal zapisan kot album, ki je preroško napovedoval tehnološko tesnobnost, ki je šele prihajala, novi album kvarteta The 1975 hote in nehote predstavlja predvsem nebrzdan odsev tekoče sedanjosti. Poslušati ga velja torej predvsem kot dokument časa, v katerem so pomeni fragmentirani in vedno le relativni, ter v katerem je manj kot kdajkoli prej jasno, kako bomo kulturne artefakte v hierarhije razvrščali čez dve desetletji, kar pa nam ne bi smelo tudi narekovati, kaj nas lahko zabava in intrigira v tem trenutku.