Mute, 2024

Pozdravljeni v oddaji Razširjamo obzorja na Radiu Študent. Tokrat poslušamo album Extra avstralske zasedbe These Immortal Souls, ki vsebuje nekatere še nikoli izdane in druge novo remasterizirane single in posnetke nastopov v živo.

These Immortal Souls so avstralska postpunk zasedba, ki je nastala leta 1987 in bila aktivna zgolj dobro desetletje. V tem času je izdala nekaj singlov in dva albuma, za katera so glasbeniki posneli več materiala, kot se ga je na koncu znašlo na dveh dolgometražcih. Te prej nikoli zares uradno izdane skladbe v novi remasterizirani obliki tvorijo studijski del plošče Extra. Poleg treh avtorskih skladb sta med njimi še dve priredbi, in sicer Luney Tune Alicea Cooperja ter Open Up And Bleed legendarnega Iggyja Popa in Stoogesov. These Immortal Souls izposojeni skladbi naredijo povsem za svoji, to pa dosežejo bolj ali manj po zaslugi vokalista, kitarista in glavnega gonilca zasedbe These Immortal Souls – Rowlanda S. Howarda.

Rowland S. Howard je avstralski glasbenik, ki je svoje življenje živel in preigraval v senci Nicka Cava. Drug drugega sta našla v najstniških letih, ko je Rowland že bil član punk, postpunk zasedbe Young Charlatans, Cave pa je v svet glasbe komaj začel vstopati. Skupaj še s Tracyjem Pewjem, Phillom Calvertom in Mickom Harveyjem so osnovali zasedbo The Boys Next Door, ista ekipa pa je kasneje služila kot prva originalna postava njihovega kasnejšega projekta The Birthday Party. Pod imenom The Boys Next Door so leta 1979 izdali edini album, ki je bil precej nezanimiv in pozabljiv, v večini pa ga je napisal Nick Cave, toda izstopale so tri skladbe, tiste tri, ki jih je spesnil Rowland S. Howard. 

Med temi tremi komadi je bil tudi njihov prvi hit – komad Shivers, ki ga je Rowland napisal pri komaj šestnajstih letih. Zaradi mešanih odzivov na album in splošnega pomanjkanja alternativne scene v Avstraliji so The Boys Next Door kmalu spakirali kovčke in se za kratek čas preselili v London. Tam jih je pričakalo zgolj životarjenje in z njim vse večji zaton v svet trdih drog, ki so ob alkoholu zaznamovale življenja malodane vseh članov benda, predvsem pa prekratko življenje Rowlanda S. Howarda. Situacija je za Avstralce postala bolj rožnata, ko so London zapustili za Berlin in tam v kotlu mešanice kultur, ljudi, glasbe in umetnosti s projektom The Birthday Party našli svoj prostor, svoj sound in svojo publiko. 

Nick Cave je v tem času še vedno pilil svoje lirične, vokalne in kitarske sposobnosti v glasbeni in pisarski šoli Rowlanda S. Howarda in Micka Harveyja, leta 1983 pa je napetost med njihovimi egi postala previsoka in The Birthday Party so razpadli. Nick Cave se je na novo vzpostavil s projektom The Bad Seeds, v katerem so nekaj časa in kasneje priložnostno še vedno sodelovali nekdanji člani benda Birthday Party, Rowland S. Howard pa je za nekaj let svoje kitarske veščine posodil bendu Crime & The City Solution, dokler ni leta 1987 s svojim bratom Harryjem Howardom, Epicom Soundtracksom in Genevieve McGuckin ustanovil zasedbe These Immortal Souls. V prvem glasbenem delu poslušamo neizdane in novo remasterizirane single te avstralske zasedbe.

Drugi del album Extra benda These Immortal Souls sestavljajo posnetki v živo. Tudi med njimi zasledimo eno priredbo, skladbo Some Velvet Morning , ki sta jo v izvirniku izvajala Nancy Sinatra in Lee Hazlewood, Rowland pa je v osemdesetih letih z Lydio Lunch posnel svojo verzijo komada. Some Velvet Morning pa ni edini komad v Rowlandovem repertoarju priredb Leeja Hazlewooda. Že z bendom The Boys Next Door so denimo posneli priredbo skladbe These Boots Were Made For Walking, ki jo je za Nancy Sinatro napisal Lee Hazlewood. Rowland je bil namreč velik ljubitelj Leejevega tekstopisja in glasbenega uma, čeprav je Hazlewood ustvarjal daleč stran od polja neklasične rock glasbe, po katerem je rovaril Howard. 

Zgodnje priredbe Leeja Hazlewooda, kasnejša priredba Townesa Van Zandta in drugih izvajalcev pričajo o Rowlandovem širokem glasbenem horizontu, ki se je preslikal tudi v njegovo glasbo, predvsem v njegov način igranja kitare. Težke linije močvirnatega bluesa, ki bi jim najbližje primere našli pri kakih Gun Clubih, in preko njih reverbevsko ječanje, ki jim vliva dušo – to je jok kitare Rowlanda S. Howarda. Čeprav je uporabljal dokaj klasične in preproste strukture, je bil na svojem Fender Jaguarju svojevrsten virtuoz, ki je, kot je izjavil Nick Cave, uspel s šestimi strunami na plano izvabiti kri.

Po razpadu zasedbe These Immortal Souls se je Rowland S. Howard odločil za bolj solistično usmerjen projekt, pri katerem mu je izvedbeno najpogosteje pomagal Mick Harvey. V desetih letih je v solo obliki izdal dva izvrstna dolgometražca, zadnjega leta 2009 zgolj mesec in pol pred smrtjo. Pri zgolj petdesetih letih so bile zanj usodne bolezenske posledice dolgoletne odvisnosti od alkohola in trdih drog. Kljub kratkemu življenju in po obsegu sorazmerno skromni diskografiji je Rowland S. Howard eden najbolj spregledanih in premalo cenjenih figur ne zgolj avstralske glasbe, temveč alternativne glasbe vobče. Žal mu osebni demoni nikoli niso dopustili, da bi zasijal iz gromozanske sence Nicka Cava, a bo za vedno ostal kronani princ jokajočega jaguarja, kot se je nekoč morda hudomušno – ali pa tudi ne – poimenoval sam.

Za sklep oddaje poslušamo še posnetke v živo s plošče Extra avstralske postpunk zasedbe These Immortal Souls.