PLAYLISTA.



1. NAS. Daughters

2. PARALLEL THOUGHT ft. BREEZE BREWIN. Ice Cold

3. WU-TANG CLAN ft. KOOL G RAP. Rivers of Blood

4. BROTHER ALI ft. CORNEL WEST. Letter To My Countrymen

5. ACTION BRONSON ft. RIFF RAFF. Bird On a Wire

6. LAUREN MEYHEM. Brand Name Marijuana

7. JOEY BADASS ft. CAPITAL STEEZ & CJ FLY. Like Water

8. LUSHLIFE ft. STYLES P. Still I Hear the Word Progress

9. BLUE SKY BLACK DEATH & NACHO PICASSO: Kickin Out Windows

10. PUBLIC ENEMY: I Shall Not Be Moved

11. EL-P: Full Retard

12. KA ft. ROC MARCIANO: Iron Age

13. DANNY BROWN: Molly Ringwald





HIPHOP LETA 2012

Tako potentnega, raznolikega raperskega leta nismo zabeležili že vsaj od začetka novega milenija. Povratek newyorške podtalne scene je razveseljujoč podatek vsaj v taki meri, kot je razveseljujoč to, da uspe večini bolj mainstreamerskih raperjev ustvariti vsaj kak kvaliteten komad ali celo biser. Podatek, da je verjetno največji med vsemi »novimi« komercialnimi raperji tega trenutka TDE-jevec KENDRICK LAMAR je absolutno razveseljujoč.  Rodovitno leto se kaže tudi v kompletni raznolikosti raperske godbe od povsem poletnega oz. zimskega newyorškega rapa, do zabavnega in humornega, klasičnega južnjaškega, povratniško westcoasterskega do povsem angažiranih, aktivističnih in družbeno kritičnih tematik ter povsem abstraktnih tematik. Žurerji so znova dobili svoje mesto, poslušamo o njihovih pijanskih in drogeraških podvigih, jebačkih nadsposobnostih ter povsem gangsta, pretiravajočih sklopih.  Zvočno stvari temeljijo vsaka na svoji zasnovi, so nepričakovano raznolike in segajo vse od nekakšnega pol elektronskega zvoka, upgradanega vzorčastega boom bapa, podtalnega mračnjaškega zvoka, psihadeličnih vzorčastih eskapad, vse do  abstraktnega in eksperimentalnega hiphopa. Kot največjo zanimivost je opaziti veliko različnost t.i. komercialnega dela sodobnih raperjev, ki variira od raperjev z veliko raperskega predznanja do povsem jebivetrskih modelov pri katerih gre opaziti, da je predznanje o historični rapa vse bolj prisotno. Mainstream je navrgel še eno izjemno pomembno komponento, vrnil se je k ekspresivnemu podajanju besedil v katerih ni več nepotrebne kalkulacija kaj si poslušalstvo želi, vse skupaj je postalo manj preračunljivo in bolj svojstveno (no, vsekakor ne le na dober način), pomembno pa je tudi nadaljevanje in širjenje konceptualnih albumov še v polje bolj komercialnih, vidnih raperjev. Trend raperjev, ki so hkrati producenti ali producentov, ki postanejo raperji  se je tudi v letu 2012 nadaljeval, upadel pa je trend nujnega iskanja klubskega hita, katerega je zamenjala predvsem želja po lastni izraznosti in raziskovanju.  Vračanje k osnovni bazi torej, da ima rap rep in glavo, težnjo po tem, da se nekaj pove in to na dober način z veliko besednih iger, punchlinov in predvsem močno iznajdljivih večpomenskih stihih.

ROC MARCIANO (Long Island, New York), album: Reloaded (Decon, 2012)

Newyorški veteran, nekdaj član U.N. in Flipmode Squada je dve leti nazaj udaril z »Marcbergom«, celo leto 2011 in prvo polovico 2012 rajcal z izjemnimi gostovanji in skupnim ep-jem z Gangrene, na koncu pa zaplodil verjetno najboljšo rapersko ploščo milenija, izjemno »Reloaded«. Kot producent je naredil močan preskok, s svojim napredkom pa je pravzaprav porazil »best of« produkcijski team s svojimi mračnimi, raziskovalno samplersko močnimi lo-fi beati, ki tvorijo platformo za konceptualno nočno ter zimsko popotovanje po NY-u, kjer se srečuje z vsemi vrstami izmečkov, kurb, džankijev, dealerjev, pokvarjencev in nasilnežev take in drugačne vrste, vmes popije kak alkoholni zvarek, preiskusi malce drog, se onegavi in naprej prebija po temačnem svetu. Močno upgradan throwback album iz umazanega crack obdobja 90-ih z neverjetnimi besednimi igrami, komparacijami, premore čvrste, dobro zgrajene zgodbe in 15 tako odličnih komadov, da ti je vsak dan bolj všeč novi. Prednost plošče je, da hkrati ni nobenega radijskega hita, ki bi izstopal, hkrati pa so vsi komadi hiti. Komadi od številke 4 do 11 ali potencialno celo 13, tvorijo eno najmočnejših zaporedij komadov v raperskih zgodovini.

Recenzija na Radiu Študent (Jizah) - http://www.radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/roc-marciano-reloaded

Video: http://www.youtube.com/watch?v=CVm5b9TFi_Y

KILLER MIKE (Atlanta, Georgia), album: R.A.P. Music (Williams Street, 2012)

Mikov flow nikoli ni bil vprašljiv, tudi delivery ne, a rapanja na sumljive southerske beate z nekonceptualno celoto in na pol dodelanimi zgodbami, med katerimi se je od časa do časa znašel kak biser ga je ločila od elite. Ob pobližjem spoznavanju s producentom El-P-jem je uspel spraviti zrušiti prav vse slabe strani sebe in ustvariti svoj daleč najboljši album, na močne, udarne podtalne beate. Seveda El-P ni novinec in je poprej vedel, da je dobro Mika najprej detajlneje spoznati in uvideti kaj mu ustreza. In obema skupaj je uspelo v klasični MC + producent raperski plošči, brez pretiravajočih gostov, tremi singli in resnim kandidatom za najboljši komad leta (»Reagan«). Revolucionarni album brez flopov, pop singlov ali iskanja prepoznavanja v mainstreamu, kaže doslej najbolj radikalno politično podobo Mika, kjer je ustvaril novodobno mešanico Cubovega »Death Certificata« ali »Fear of a Black Planet« legendarnih Public Enemy,  tega časa na sci-fi produkcijo El-P-ja, s katerim sta se neverjetno dobro ujela, s čimer smo dobili udarno mešanico NY – Atlanta rapa z jajci in brez pretiranih teorij zarote. »Rap Music« je album, ki bi v zadnjih petih letih zlahka pometel z rapersko konkurenco leta, letos pa se mu je zgodil Roc Marciano.

Recenzija na Radiu Študent (Jizah)- http://www.radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/killer-mike-rap-music

Video: http://www.youtube.com/watch?v=6lIqNjC1RKU

KA (Brooklyn, New York), album: Grief Pedigree (Iron Works, 2012)

Tudi Ka je – za marsikoga verjetno zelo presenetljivo – veteran. Nekoč je bil kratek čas član podtalne raperske druščine Natural Elements, na albumu »Pro Tools« je sodeloval z Wu-Tangovcem GZO, pred štirimi leti pa je mimo raperske javnosti švignil njegov solistični prvenec. Konec lanskega leta je na internetu leaknil album »Grief Pedigree«, nekakšen brat dvojček »Reloaded«, ki znova prinaša hladno, odtujeno in zamorjeno zimsko NY noto z močnimi besedili in darkerskimi beati skozi katere svoj žolč izliva Ka (o katerem kroži mit, da se nikdar ne smeji). Konceptualna newyorška plošča je pred koncem leta dobila tudi videospot za kompletni album, na katerem je sicer edini gost prav Roc Marciano, kateremu Ka na »Reloaded« vrne dve gostovanji. 12 komadov obdanih z neuporabljenimi jazz vzorci, kjer se Ka predstavi kot producent in raper, je vsekakor močno presenečenje odtujenega in nikdar v pravi meri sijočega nadobudnega raperja.  Album, ki ni namenjenem klubom, radijem in masam, temveč predstavlja bolečino in borbo v pravem hiphoperskem vzdušju, ki ponuja podzemne, čvrste beate brez fensi okrasja. Ko umetnost in fraza »biti zvest samemu sebi« stopi pred prodajo in preračunljivost.

Recenzija na Radiu Študent (Dino Lalić) - http://www.radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/ka-grief-pedigree

Video:  http://www.youtube.com/watch?v=vKlCUHjU7p4

KENDRICK LAMAR (Compton, Los Angeles), album: Good Kid, m.A.A.d City Top Dawg Ent, Aftermath/Interscope, 2012)

Vodja kolektiva Black Hippie oz. ekipe Top Dawg Entertainment je z lanskim prvencem zapustil močan vtis. Gostovanja v letu 2012 so bila sicer precej spreminjajoča, od znosnih do izvrstnih, album pa je s podpisom Lamarja z Drejevo založbo pridobil ogromno medijskega prostora (neprimerljivo z lanskim samozaložniškim »Section .80«), ki je predvsem v t.i. »indie« oz. hipsterskih krogih iz meni neznanega razloga Lamarja uvrstil za boga raperske scene. Konsenz teh »indie« kritikov, da gre za raperski presežek je imel eno veliko napako, vse to, kar so Lamarju šteli v dobri, razen odličnih besedil in rapanja, je šlo v hudo pretirajoče vode. Konceptualni album je daleč od velikih raperskih konceptualnih plošč, gostje na albumu so smešni (predvsem Dr. Dre bi lahko opustil mikrofon in raje kaj sproduciral) in služijo bolj kot prodajni trik. Ravno ta skok iz precej klasično raperskega okolja s prvenca, v zelo »mainstreamovski« produkcijski nabor, kjer se samplajo celo Beach House, ustvarjajo nekaj komadov brez dobrega deliveryja, kjer se ustreza določeni publiki in se izgublja lamarjevskost s prvenca. Beati so veliko slabši, ne tvorijo celote, vseeno pa je Lamar še vedno veliki up, sploh glede na to, da je tehnično in idejno dober raper sledeč raperski estetiki. Nadgrajevanje te estetike, ga je tokrat odneslo korak nazaj, vseeno pa premore album nekaj biserov, gostovanje Mc Eihta in veliko medijskega overloada. Vsekakor bi lahko s produkcijsko ekipo s prvenca, ki ga očitno bolj pozna ustvaril bolj kohezivno in koherentno ploščo, ki ne bi bila odmik iz polja rapa v polje večje prodaje, ohranil pa je westcoastersko noto pohajkovanja po mestu, inteligentnega razmisleka, precej odločnega filmskega pridiha in dobrega pripovedništva, žal pa je izgubil sebe in svojo intimo v pompoznih beatih, ki stvari ne nadgrajujejo.  Predolg album izgublja nit, vsekakor pa Kendrick še ni pokazal vsega kar zna, potrebno se bo postaviti tudi na svoje noge, saj vse prevečkrat njegovi verzi rinejo proti ustvarjanju Biggieja, Jay-Za, Nasa pa tudi Paca in nekaterih starejših westcoasterjev. Slaba je tudi izbira singlov – »The Recipe«, »Swimming Pools (Drank)« ter »Poetic Justice« vsekakor ne predstavljajo najboljši stvari tega albuma, pomembnost Lamarja pa se skriva v tem, da je rap ynova pridobil vrednost širše neraperske javnosti.

Recenzija na Radiu Študent (Cyc) - http://www.radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/kendrick-lamar-good-kid-m…

Video: http://www.youtube.com/watch?v=nLCqSMDEQsA

BILLY WOODS (Washington DC, trenutno New York), album: History Will Absolve Me (Backwoodz Studioz, 2012)

Po osmih letih se je na sceno v solo različici vrnil zanimiv mc Billy Woods. Fant v poslednjih letih živi v New Yorku, sicer pa prihaja iz ameriške prestolnice – D.C.-ja. Med svojima poslednjima ploščama je sodeloval v projektih Super Chron Flight Brothers in The Reavers, nato pa udaril z izjemno razmišljujočo in depresivno plato „History Will Absolve Me“. Njegov močan vokalni pristop, jeza in kopica emocij se izliva v paleto besednih iger, punchlinov in se povečini močno oprime tematike, ki se ukvarja s stanjem družbo pa tudi z recimo dvoličnostjo raperjev in glasbenim piratstvom. Za razliko od Marciana ali Ka-ja je zelo prvooseben, njegova plošča pa dobi pravo moč po večkratnem poslušanju te eklektične gmote, ki ponuja raznovrstnost beatov. Flow je konsistenten, absorbiranje okolice močna, prvoosebna jeza pa še kako prezentna skozi kompleten album. Povsem nekonvencionalna plata, ki v vseh smereh ponuja fantastičen napredek in prvorazne beate. Celota močno spominja na „Cold Vein“ dvojca Cannibal Ox s preloma tisočletja.

Recenzija na Radiu Študent (Jizah) - http://www.radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/billy-woods-history-will-…

Video: http://www.youtube.com/watch?v=WZZBr3jjqX8

EL-P (Brooklyn, New York), album: Cancer 4 Cure (Fat Possum, 2012)

Brooklynški raper in producent El-P, ki ima za sabo kariero v Company Flow, produkcijo albuma „Cold Vein“ dvojca Cannibal Ox in pestro solistično kariero je 14 dni po izidu albuma Killer Mika, čigar producent je bil, na svet navrgel še svojo tretjo ploščo. Ob primerjavi obeh je njegov solo album stilsko bolj oddaljen od raperske forme in prinaša obilico klavstrofobičnega, umazanega in temačnega hiphopa, čeravno gre za njegov najsvetlejši, najpozitivnejši in najprizemljenejši album doslej. Plošča je pona metaforične skepse oblite z znanstveno-fantastično abstrakcijo polno paranoje in antipolitičnega rapanja, je zelo introspektiven, introventiran in nesocializiran, poln nihilizma in ekstistencializma.

Recenzija na Radiu Študent (Jizah) - http://www.radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/el-p-cancer-for-cure

Video (btw, video leta) - http://www.youtube.com/watch?v=OZptOs8Gu9k

AB-SOUL (Carson, California), album: Control System (Top Dawg Entertainment, 2012) &

SCHOOLBOY Q (Los Angeles, California), album: Habits & Contradictions (Top Dawg Entertainment, 2012)

Dva člana štiričlanske zasedbe/crewja „Black Hippie“, Ab-Soul in Schoolboy Q sta pripravila teren za izid albuma njihovega najbolj čislanega člana in protagonista zasedbe gospodiča Kendricka Lamarja. Družba kalifornijski mulcev starih okrog 25 let, je nase opozarjala že prej, sploh v letu 2011, ko je nekako eksplodiral tudi Kendrick Lamar, leto pa je začetek leta povsem presekal Schoolboy Q, ki je s produkcijo hišnih producentov ter Digi-Phonics producentov (Sounwave, Dave Free, Tae Beast) ter pestrim naborom močno kohezivne ekipe producentov (Alchemist, Mike Will Made It, Best Kept Secret, A$AP Ty Beats, Dj Dahi,...) postavil verjetno previsoko lestvico vsem ostalim članom zasedbe in dokazal, da je ekipa Digi-Phonics zrela za močno potentne produkcijske diamante. Na svoji drugi plati je mastno pljunil v roke in ponudil močno narativno pripoved,... se nadaljuje