:::frišne novice:::

NBA: Zaenkrat so igranje v bubblu odpovedali: Davis Bertans (Wizards), WILSON CHANDLER (Nets), AVERY BRADLEY (Lakers) ter WILLIE CAULEY STEIN (Mavs)

:::obletnica:::



... 2. julija leta 1970 se je rodila britanska raperka Monie Love, ki je kasneje uspela tudi v ZDA na gostovanju pri Queen Latifi. Na isti dan je iz maternice v Texasu privekal veteran Spice-1, ki je kasneje sploh v svojem okolju ustvaril precej impresivno kariero...

... Leta 1991 je pokojni Heavy D. s svoji The Boyzi izdal album Peaceful Journey, Kokane pri založbi Epic ploščo Addictive Hip Hop Muzick, Slick Rick pa se je vrnil z albumom The Ruler's Back...

... Na današnji dan leta 1993 se je v Comptonu rodil Vince Staples, ki ga bomo na gostovanju pri Boldyju Jamesu poslušali tudi v oddaji...

... Leta 1996 so De La Soul izdali vrhunski album Stakes Is High, njihov prvi brez producenta Princa Paula. Na isti dan leta 1996 so N.W.A. izdali svoj Greatest Hits album, Nas pa je izdal verjetno svojo lirično najboljšo ploščo It Was Written, ki je trpela zaradi slabega nabora beatov...

:::dogodkovnik:::



Corona razsaja, nič ne dogaja...



:::playlista:::



1.) MICK JENKINS: Carefree, beat: Black Milk, album: The Circus EP (Cinematic Music Group)

Za začetek leta, že 10. januarja, je izšel EP The Circus Ep, ki napoveduje nov dolgometražec raperja Micka Jenkinsa. Glede na prvi EP bi lahko rekli, da bo šlo za manj depresivno ploščo, kot smo od njega vajeni, EP pa je prijazen napovednik, da nas letos očitno čaka še ena presežna plošča chicaške 23-ice.

2.) COUNT BASS D: I Can't Tell 'Em, beat: Count Bass D, album: CBD (CountBassD.com)

Veteranski raper, multiinštrumentalist in producent Count Bass D, čigar album Dwight Spitz, datirajoč v leto 2002, je potencialna raperska klasika pri raperskih geekih, se je vrnil z novim konsistentnim albumom. Po sodelovanjih z Mf Doomom, Mf Grimmom, Snoopom Doggom ter njegovi selitvi iz New Yorka v Atlanto smo dobili še en album in komad v njegovem stilu. Čvrsti MPC bobni, močne besede in pričakovani odkloni.



3.) BOLDY JAMES & THE ALCHEMIST: Surf & Turf (feat. VINCE STAPLES), beat: The Alchemist, album: The Price of Tea in China (Alc Records)

Ko se pri Alchemistu doma srečata Boldy James in Alan the Chemist je vedno veselo. Alchemist iz Boldyja povleče vse najboljše, kar sta dokazala še na prvem njunem skupnem projektu in tako smo dobili še eno vrhunsko producirano zankasto ploščo vrhunskih samplov Alchemista in ulične govorance plešavega Jamesa. Na albumu najdemo kar nekaj izvrstnih gostovanj, izstopajoča pa sta predvsem Benny The Butcher v Scrape the Bowl ter Vince Staples, ki z njimi ponovno podruži, tokrat v komadu Surf Turf.



4.) FREDDIE GIBBS & THE ALCHEMIST: Frank Lucas (feat. BENNY THE BUTCHER), beat: The Alchemist, album: Alfredo (ESGN/Alc/Empire)

Album Alfredo je eden tistih od katerih smo pričakovali več. Freddie ostaja pravi G, Alchemist mu zvesto sledi, a že v primerjavi z albumom Fetti, kjer se je s fantoma spajdašil še pohec Curren$y in je estetsko zelo podoben Alfredu, saj ni močno naštudiran in deluje nekako neobvezno in neprisiljeno, smo dobili manj konsistentne beate in besede. Gangsta Gibbs ni problem, kak beat Alchemista pa je. Njegove zankaste in vzorčaste minimalistične produkcije smo se počasi naveličali in vzamemo le tiste najbolj perfekcionistične. Kakor koli s hujšimi beati in malce več delovne vneme obeh bi bil album boljši, a takrat, ko oba zablestita, je to res hudo. Recimo v komadih God is Perfect ali v Franku Lucasu, kjer gostuje Griseldaški prvoborec Benny Mesar.



5.) WESTSIDE GUNN: $500 Ounces (feat. FREDDIE GIBBS & ROC MARCIANO), beat: The Alchemist, album: Pray For Paris (Griselda)

Pray for Paris je po mojem četrti čisto pravi album šefa Griselde Westside Gunna. Na njem je spet obilica hudih beatov, najhujši komadi pa so tisti, kjer bolj kot Gunn sam rapajo gostje. Gunn ostaja zanimiv, a limitiran mc, stoječ na mestu, ki pa managersko odlično bdi nad Griseldo in lastnimi albumi. Ko se potrudi, je močno poslušljiv tudi na lastnem albumu, sploh, če je manj nepotrebnih adlibov, ko pa mu družbo delata dva prvokategornika uličnega in drogeraškega raperskega sveta, pa njegova limitiranost in enoplastnost besedil lahko dobi zaokroženo celoto. In v $500 Ounces blestita tako Roc Marciano kot Freddie Gibbs.



6.) LEONARD SIMPSON DUO: Nobody, beat: Leonard Charles, album: LSD (Jakarta)

Album LSD je malce razočaral. Morda smo pričakovali več eksperimentiranja, a dva komada tudi tokrat izstopata. Guilty Simpson je seveda mc, ki ni tako večplasten kot nekateri njegovi Stones Throw in ostali kolegi, a zlahka dela dobre in solidne komade in albume. Leonard Charles mu je tokrat pričaral nekaj zanimivih beatov, komad Nobody pa je tako hud, da ga lahko poslušajo pravoverni raperji, golden era ljubitelji, raperski geeki, zajebani alternativci in folk iz R&B partijev. Catchy refren, masten beat in dobre rime.



7.) SHRAPKNEL: Beset, beat: E l u c i d, album: Shrapknel (Backwoodz Studioz)

Shrapknel je nova stvaritev neverjetne newyorške raperske založbe Backwoodz Studioz. Kako fantom uspeva na svet izstreliti Billyje Woodse, Elucide in ostale, ne vem. Njihov katalog ni širok in dokazuje, kako je, ko te pred bliščem uspeha vodi želja po tem, da imaš v svojem rosterju čimbolj zanimive, drugačne, poetske in ostale raperje, ob tem pa vedno znova iščeš nove producente. Daleč stran od uspešnosti se v podzemlju fura še en presežek iz kataloga Backwoodz Studioz. Tokrat sta to PremRock in Curly Castro, dva odlična raperja, pobratena pod imenom ShrapKnel, katerima skupno je bilo to, da sta imela na svojem računalniku zbranih nekaj beatov producenta E l u c i d a, ki je tudi glavni producent albuma. Oddelala sta jih odlično. Za raperske strokovnjake in geeke.

8.) RUN THE JEWELS: Walking in the Snow (feat. GANGSTA BOO), beat: El-P, Little Shalimar & Wilder Zody, album: RTJ4 (Jewel Runners/BMG Rights Management)

Run The Jewels sta na albumu RTJ4 presegla sama sebe, jebala mater trumpovski Ameriki, rasizmu, pokazala fakiča politiki in z detajlnimi besednimi rafali postrelila vse nepridiprave iz svoje okolice. Killer Mike je seveda poveden in odkrit kot vedno, El-P znova ubira neke svoje flowe in močno parira Killer Miku celo na področju tehnike in močnih angažiranih besedil. Manj je šal o penisu in čeprav bi lahko fanta izdala praktično kar koli in bi doživela hype, sta zakoličila doslej najbolj dodelano in izrazito ploščo, kjer na za njiju precej straight, diskotečne beate obračunata z belo Ameriko, rasizmom in desnico. Ob pravem času na pravem mestu sta scenaristično noro ujela dogodke, ki jih preroško omenjata na albumu (BLM pa to).



9.) DENZEL CURRY & KENNY BEATS: Diet_, beat: Kenny Beats, album: Unlocked Ep (PH Recordings/Loma Vista)

Denzel Curry že leta dokazuje, da je neverjeten mc s prepoznavnim vokalom, idejami, in tip, ki lahko ubije komad znotraj trap estetike, bolj klasičnih raperskih beatov ali celo z živim bendom. Pravi, da bo posnel še 3–4 plošče in potem verjetno končal album. V času policijske represije in gibanja Black Lives Matter je glasen tudi sam, saj je brata izgubil ravno zaradi policijske represije, kot raperja pa ga vleče v bolj organske vode in zanima ga delati stvari na drugačen način. Denzel blesti, ko je močno naštudiran ali ko je skoraj freestylerski, kot lani na albumu Zuu. S producentom Kennyjem Beatsom, ki producira za falango dokaj uspešnih, predvsem nekomercialnih, a vidnih in shypanih raperk in raperja, sta skuhala nepretenciozen EP Unlocked, na katerem Denzel na pol ubira pot prostega stila in na pol strelja z napisanimi verzi. To daje EP-ju kar nekaj sproščenosti, v kateri se dobro znajdeta oba protagonista albuma. Diet_ je višek te plošče. Seveda ni kot zadnja dva dolgometražca, vsekakor pa EP, ki ga je ptreba dati v ušesa.



10.) AESOP ROCK: Drums on the Wheel, beat: Aesop Rock, album: Music from the Game Freedom Finger (RhymeSayers Entertainment)

Aesop Rock je tip z najbolj bogatim vokabularjem med raperji. Je tudi tip, ki se po podtalju klati že dobri dve desetletji, tip, ki je ufural nasnemavanje in skozi leta sam postal svoj producent. V življenju ni naredil slabe plate ali slabega komada, ko zablesti, pa resnično zablesti. Letos je na njegovem EP-ju, kjer predstavljamo glasbo, narejeno za igrico Freedom Finger, pritegnil en močan pridelek, ga dobro odrapal in nastal je banger. Če bi bil še beat nekaj odstotkov boljši, bi bila tole ena glavnih pokalic leta doslej. Za indie hiphop glave in tiste, ki z vsakim novim poslušanjem radi odnesete kaj novega.



11.) CAMBATTA x APOLLO BROWN: Nightmare, beat: Apollo Brown, album: ? (kompilacija, Mello Music Group)

Pandemična nočna mora je za mnoge še neznanega newyorškega klepetača postavila na listek »treba bo preveriti kaj fant dela«. Kombinacija z detroitškim boom bap leftfield producentom Apollom Brownom, ki je za to priložnost položil malce bolj sodobno zveneč beat, je neverjetna. Nightmare detaljno in energetsko povzame situacijo v covidastem New Yorku. Temačen »dober dan« epidemiji corone v New Yorku je nakazal tudi vse bolj vidno delo Cambatte, mc-ja, ki se giblje po polju crack New Yorka osemdesetih, uličnega boom bap New Yorka devetdesetih ter milenijskega acidastega, pohaškega, MDMA-jevskega in DMT-jevskega vsakdana na steroidih sedanjosti. Cambattov prvi album za založbo Mello Music Group izide 21. julija letos in sliši na ime LSD: Lunar Solar Duality, na njem pa ne boste našli tega komada, ki bo del kompilacije, ki jo kani založba izdati konec letošnjega poletja.



12.) KA: Sins of the Father (feat. ROC MARCIANO), beat: Roc Marciano, album: Descendants of Cain (Iron Works)

Ka je še enkrat sfural izjemni album, tokrat črpajoč iz biblijske zgodbe Kajna in Abla, ki ga meša z ulicami New Yorka koncem osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih, ko je on tam odraščal. Danes gasilec iz Brownsvilla je detajlno neverjeten, vedno fura dva ali tri pomene znotraj ene zgodbe, ogromno izjav je quotable materiala, ki ga slikovito lahko predstavimo na umazane in nevarne ulice New Yorka. V njih takrat ni bilo videti kaj dosti lepega, preko različnih biblijskih referenc pa znova dokazuje, da je eden najbolj večplastnih emsijev zadnje desetletke. Kdor si še ni ogledal njegovega intervjuja za Red Bull Music Academy, naj to stori nemudoma, sicer mu bomo podelili Izpisnico, album pa je namenjen vsem raperskim geekom, ki iščejo osebne in resnične zgodbe umazanega mesta, večplastne emsije in zgodbe z umazanih ulic. Za prave podtalne glave, ki ne prisegajo na fensi beat, temveč na mračnjaško podobo. Višek albuma je edino vokalno gostovanje, še eno v vrsti pajdašenj dveh newyorških emsijev, ki sta uspela zelo prepozno – Roca Marciana in Ka-ja. Njune dolgo pričakovane skupne plošče zaenkrat še ni na vidiku.



13.) PRESERVATION: I-78 (feat. MACH-HOMMY), beat: Preservation, album: Eastern Medicine, Western Illness (Nature Sounds)

Preservation je odšel v Hongkong in tam po dolgih letih spet posnel svoj solistični album. Producent, ki slovi po fenomenalni produkciji in delu z Marcianom, Mos Defom, Gzo, Raekwonom, Ka-jem in drugimi, se je na projektu oborožil z elito raperskega podtalja. Žnablje tako na albumu otresajo Your Old Droog, Ka, Quelle Chris, Roc Marciano, Mach-Hommy dvakrat, Billy Woods, Tree, Navy Blue in Nickelus F pa tudi veteran AG. Neverjetno obetajoča verbalna zasedba sicer ni bila v najboljši formi, vseeno pa ni nič niti zajebala. Izstopa Mach-Hommy na obeh svojih gostovanjih, sploh na I-78, kjer od enigmatičnega haitskega novega boga podtalja znova dobimo dokaz, zakaj je naslednik Dooma, Marciana in Ka-ja. Žal so še največje razočaranje podlage Preservationa, od katerih se je pričakovalo ogromno. No, podlage niti približno niso slabe, a smo od njega vajeni boljšega materiala. Ob tem pa še mori uvodni hongkonški Young Queens, ki takoj zakisli. Zanimivo je, da so vsi sampli na albumu zbrani s plošč, ki jih je nakupil v hongkonških trgovinah. Pričakovali smo ogromno, dobili dober album, ki je glede na preteklo delo Preservationa in goste obetal več.



14.) QUELLE CHRIS & CHRIS KEYS: Mirage (feat. EARL SWEATSHIRT, DENMARK VESSEY, MERRILL GARBUS & BIG SEN, beat: Chris Keys, album: Innocent Country II (Mello Music Group)

Quelle Chris se ne da. Tudi drugo nadaljevanje Innocent Countryja je vrhunsko in zelo Quellejevsko. Vse odklone, ki so se od njega pričakovali, dobimo, še vedno ostaja jebivetrsko naštudiran, kar ugotovite z vse več poslušanji. Nekaj izjemno dolgih kompozicij, nekaj zanimivih in nepričakovanih gostov in vrhunska produkcija Chrisa Keysa, so novo zagotovilo, da je Chris stalnica geekovskega in odprtega hiphopa, ki ni za vsakogar, ga bodo pa izjemno cenili tisti, ki hiphop spremljajo bolj poglobljeno in seveda tudi kritiki.



15.) R.A.P. FERREIRA: Leaving Hell, beat: Kenny Segal, album: Purple Moonlight Pages (Ruby Yacht)

Nekoč je bil Milo, poznamo ga še po delu pod drugimi imeni in v različnih projektih. Sedaj je R.A.P. Ferreira in je še vedno najboljši darkerski poet nove raperske generacije. Nič okrog njega ni fensi, nič ni prilagojeno okusom, vse je zelo osebno in poetsko začinjeno. Album Purple Moonlight Pages je resen kandidat za največje presenečenje leta in to po tem, ko je imel Milo serijo vrhunskih izdaj, ki jih niti približno ni lahko preseči. Leaving Hell znotraj avantgardnega raperskega sveta verjetno postavlja kandidaturo za komad leta znotraj polja avantgarde. Tip ne jebe pet posto, verjetno mu je bolj všeč, če njegove glasbe ne marate, kot če ste fen, saj je njegova obskurna in težko dosegljiva glasba za tiste, ki v glasbi iščejo vznemirljivost in ne za tiste, ki iščejo še enega copy-cata. Na beatih mu je tokrat na pomoč priskočil še en prvokategornik, producent Kenny Segal, ki se je lani spet izkazal z izjemnim projektom z Billyjem Woodsom, letos pa nadaljuje svoj brezkompromisen produkcijski stil, grajen na atmosferi.



16.) ROYCE DA 5'9“: Upside Down (feat. ASHLEY SORRELL & BENNY THE BUTCHER), beat: Royce Da 5'9“, album: The Alegory (E-One Records)

Royce je prišel ven ob nepravem času. Antivaxerska vsebina je tega mc-ja, ki je zadnja leta lepo napredoval in se vse bolj oddaljeval od stvari, ki so ga postavile ne raperski zemljevid (Bad Meets Evil z Eminenom in Boom), potopila kot Titanic. Vsekakor postaja vse bolj potenten mc, a tokrat je resnično preveč cepilskih odsekov, ki so ven pršli tik pred glavnim udarcem covida-19 v »prvem svetu«. No, zato pa sta na albumu The Allegory, ki je razočaranje malce zaradi »kvazi zavedne in pametne«, malce zaradi anticepilske etikete, malce pa tudi zaradi ne tako dobrih beatov, ki jih presenetljivo klepa kar Royce sam. No, album vseeno prinaša dva močno izstopajoča komada, in sicer Overcomer z Westside Gunnom ter izjemni Upside Down, kjer znova močno izstopi Griseldaš Benny The Butcher.



17.) RODDY RICCH: The Box, beat: Dat Boi Squeeze & 30 Roc, album: Please Excuse Me For Being Antisocial (Atlantic Records)

Za konec ponavadi ponudimo bolj komercialne raperske presežke. 21-letni Roddy Ricch je morebiti naslednje veliko ime iz Los Angelesa, natančneje iz Comptona, o katerem bomo verjetno v prihodnjih letih še veliko govorili. Tip je postal znan najprej po zadnjem singlu Nipseya Hussla začasa njegovega življenja Racks in the Middle, kjer je Roddy gostoval in nakazal, česa je sposoben. S tragično smrtjo Nipseyja se je komad povzpenjal vse višje in več ljudi je prepoznalo Roddyja, njegovega kolega iz iste založbe. Tip je vsekakor eno najzanimivejših in samosvojih imen aktualnega komercialnega hiphop sveta, čeravno komad The Box datira v prejšnje leto, pa je večino svojega uspeha dosegel letos. Da Roddy Ricch ni kar tako, dokazuje tudi njegov album Please Excuse Me For Being Antisocial, na katerem se večkrat nakaže njegova zmožnost biti dober mc in izbrati dobre beate. Roddy targetira mlade, ukvarja se z življenjem najstnikov in sodobnimi mentalnimi boleznimi nove generacije. Da The Box tako zelo dela, je vsekakor zasluga tudi ali celo predvsem temačnega in mračnega beata, ki spominja na posse cut z Busta Rhymesovega albuma Anarchy. Vsekakor ime, ki mu bomo znotraj polja komercialnega hiphopa morali slediti.



18.) JADAKISS: Huntin' Season (feat. PUSHA T), beat: Buda and Grandz, Khardier Da God, S. Dot, Shroom, album: Ignatius (Def Jam Recordings/UMG)

Za konec še komad »underachieverja« Jadakissa iz D-Block oziroma The Lox ter kralja coke rapa Pusha-T-ja. Ne zato, ker je komad dejansko tako hudo spisan ali odrapan, temveč zato, ker starca dokazujeta, da še zmoreta in nista za staro šaro, tudi ko nobeden od njiju ni v najboljši formi. Prijeten komad, od katerega pa smo, tako kot od albuma Ignatius, pričakovali več. Glavno presenečenje je, da se v spotu Jadakiss pojavi z LASMI, s čimer odpre sezono večkrat videnega Jadakissa z nepobrito glavo. Tudi to je nekaj.